1. del – Andrej Stopar: Rusija me je zmeraj zanimala
2. del – Andrej Stopar: Rusi od Slovana pričakujejo, da bo znal rusko

Andrej Stopar "pred" Kremljem (iz Andrejevega arhiva)

Andrej Stopar “pred” Kremljem (iz Andrejevega arhiva)

Kandela: Prej sva govorila o tvojem delu. O novinarstvu. Tudi v Sloveniji smo slišali za umor Ane Politkovske. Septembra lani sta bila v treh dneh ubita dva novinarja. Pred kratkim smo slišali, da je umrla še ena novinarka, ko naj bi pomagala odvetniku Politkovske potem, ko so nanj izvedli atentat. Večino teh »novinarskih« umorov naj bi naročile ruske oblasti, ampak kolikor sem spremljala medije, ta kriminalna dejanja ponavadi nikoli niso razrešena. Krivdo radi prelagajo drug na drugega. Dostikrat naj bi bili za te umore krivi tudi oligarhi, ki ne živijo v Rusiji, kot na primer Boris Berezovski. On naj bi naročil tudi umor Politkovske. Verjetno ti veš za še več takih primerov, kot mi v Sloveniji. Te je kdaj strah? Ali slučajno veš za kakšen primer, da so ubili kakšnega tujega novinarja?
Andrej:
Primerov ubitih novinarjev ne skrivajo. Javnosti znano število primerov ustreza stvarnosti. V Rusiji obstaja močno in zelo artikulirano javno mnenje, ki je drugačno od uradnega. Seveda je vprašanje, kdo, kje, v kolikšni meri in na kakšen način izraža ta mnenja. In kdo to dovoli. Znana je namreč teorija zarote, da oblast v nekem ozkem segmentu družbe dopušča drugačno mnenje, zato da zadovolji zelo majhnemu odstotku prebivalstva in tujim kritikam po pluralizaciji mnenj. Obstajajo tudi teorije, da je s strani oblasti, Kremlja oz. Lubjanke1 orkestriran in nadziran na primer tudi radio Eho Moskve, ki sicer velja za opozicijski medij.

matrjoške

matrjoške

Kar zadeva umore novinarjev … To, kar bi na neki način lahko očitali ruski družbi, je, da ljudje povečini tudi na umore novinarjev gledajo malce lahkotno: “Je že kaj takega pisal in so ga pač odstranili.” Skratka, ni izrazite varovalke. Seveda je umor kot umor obsojen, tukaj ni nobenega dvoma. Ampak Rusom so se takšni primeri zgodili nekoliko prepogosto, da ne bi do neke mere otopeli oz. se navadili na to. Obstajajo civilno-družbene organizacije, tudi novinarske, ki te primere ostro obsojajo, organizirajo ločene, samostojne preiskave, izdajajo poročila, knjige … Tudi v primeru Politkovske. Moram pa reči, da je ta civilno-družbeni prostor razvit predvsem v Moskvi, kar pomeni, da se s tem ukvarja malo ljudi, njihovo delo pa doseže zelo majhen odstotek ljudi.

K: Verjetno za nekoga, ki živi nekje daleč v Sibiriji, take stvari niso tako pomembne. Mogoče jih sploh ne zanima, kaj se je zgodilo z neko žensko, ki je pisala o Čečeniji in so jo potem ubili.
A:
Ni tako. Seveda jih zanima. Težava je v tem, da je človek, ki živi nekje v Sibiriji ali drugi oddaljeni regiji, bolj obremenjen s svojim vsakdanom, z dogodki iz svojega okolja. Na splošno imajo regije v medijskem pogledu velike težave. Če že govorimo o enoumju oz. o zahtevi ene, uradne razlage na državni ravni, moramo razumeti, da je na regionalnem področju to še veliko večja težava. V Moskvi vendarle obstaja kopica opozicijskih medijev, ki so celo t.i. federalnega oz. zveznega pomena. Regionalni mediji pa so v “99,9 odstotka” podrejeni regionalnim oblastem. Ne govorim samo lastniško, ampak predvsem vplivno. Zato je delovanje za novinarje v regijah veliko težje in celo bolj nevarno, kot recimo delovanje Politkovske v Moskvi. Njen primer je sicer šel v takšno skrajnost, da je izgubila življenje. A čeprav je pogosto potovala na Kavkaz, tam ni živela, ampak je o tamkajšnjih razmerah pisala v Moskvi. V regijah, kjer se pogosto dogajajo velike nepravilnosti, kar mrgoli lokalnih oblastnikov, ki ne marajo, da kdorkoli vtika nos v njihove zadeve. Pri tem gre prej za kriminalne zgodbe, kot za v nebo vpijoče politične primere. Pritisk na novinarje je v okoljih, kjer se ljudje med sabo bolje poznajo, zato veliko večji. Razmere pa so lahko toliko bolj nevarne, ker so lokalni oblastniki prej pripravljeni pritisniti na motečega novinarja ali celo komu naročiti, naj pritisne na sprožilec.

Lubjanka, pripravljena za praznovanje 9. maja, dneva zmage

Lubjanka, pripravljena za praznovanje 9. maja, dneva zmage

K: V oddaji Po Rusiji z Jonathanom Dimblebyjem je bila situacija, ne spomnim se več dobro, v katerem mestu se je to zgodilo … mislim, da je bil Volgograd ali Samara, ko se je Dimbleby odpravil v neki lokalni bowling center, kjer so ga vsi zelo lepo sprejeli. Ko pa jih je začel spraševati o tem, kdo je lastnik centra, so se vsi umaknili in niso želeli govoriti o teh stvareh. O tem dogodku se je kasneje pogovarjal tudi z nekim lokalnim novinarjem, ki je pisal za Novo gazeto. Novinar je povedal, da nanj stalno izvajajo pritisk. Vsake toliko časa ga ustavijo na ulici in odpeljejo na zaslišanje na policijsko postajo.
A:
Vse novinarske organizacije priznavajo, da največji izziv za medije in za svobodo govora, ni neodvisno delo novinarjev v Moskvi, ampak v regijah. Obstaja množica regionalnih novinarjev, ki so izpostavljeni različnim pritiskom, so doživeli tudi hude telesne napade, ali pa so jih celo ubili. A ruska družba ima na splošno glede teh stvari drugačen tolerančni prag. Čeprav se sliši še tako grozno, tako pač je.

Mene osebno ni bilo nikoli strah pri svojem delu. Ne zato, ker ne bi delal na terenu, ampak ker je moj interes običajno drugačen od interesa večine ruskih kolegov. Jaz na primer ne morem “prodati” pikantne teme o lokalnem “bossu”, ki si je prisvojil neko parcelo, s katero ima povsem določene nezakonite namene, potem pa mu je rival stopil na prste in je prišlo do “mafijskega” obračunavanja. Prav takšne teme so za novinarje najbolj nevarne, bolj kot tiste o pritisku Kremlja. Pogosto ni mogoče izključiti prepletenosti s politiko. V Rusiji namreč ne poznajo načela izključevanja oz. navzkrižja interesov. Če je podpredsednik vlade lahko hkrati tudi šef velikega državnega podjetja, na primer Gazproma, je tak pojav na nižjih ravneh še pogostejši. To se Rusom zdi normalno. Visoki državni ali regionalni uradniki so pogosto tudi veliki poslovneži. Tako se zastavlja vprašanje, kje se konča birokratski in kje začne
poslovni pritisk, povezan z osebnimi interesi istih ljudi.

med stanovanji v Peterburgu

med stanovanji v Peterburgu

K: Si se o teh stvareh kdaj pogovarjal s kakšnim ruskim novinarjem? Ali sploh želijo odkrito govoriti o teh stvareh?
A:
Ruski novinarji so pogosto zelo kritični in tudi zelo kritično pišejo. Odvisno sicer, za kateri medij, kdo to objavi. Morda imamo nekoliko napačen vtis o enoznačnosti, monolitnosti medijskega prostora v Rusiji. V Rusiji obstaja množica interesnih sfer oz. klientelnih navez in vsaka izmed njih bolj ali manj nadzira določen segment medijskega trga ter lansira svoje interese. Zato je izjemno pomembno vedeti ali vsaj domnevati, kdo nadzira posamezen medij. A to ne pomeni, da so pogledi določenega medija popolnoma nekredibilni. Potrebno je le razumeti kontekst njihove informacije in jih nato primerjati med sabo in presojati. Šele poznavanje več pogledov omogoča, da izluščiš bistvo. In v tem ni nič slabega. Ruski prostor je v primerjavi s slovenskim bistveno bolj razplasten. Ne govorim samo o količini, ampak tudi o načinu razmišljanja in o kritiki.

K: Enkrat sem na RTR Planeti gledala neko oddajo o dekabristih, kar je popolnoma nepolitična tema, ampak se mi je zdelo, da pri njih ni nekega sovraštva med dvema sogovornikoma, ki se ne strinjata med sabo. Pri nas se mi zdi, da se potem še naprej grdo gledamo, medtem ko sem dobila občutek, da pri njih tega ni.
A:
To je sicer res, ampak na to ne vpliva ruski značaj, ampak dejstvo, da je sogovornikov veliko. Če se na primer trije strokovnjaki v Sloveniji, ki se ukvarjajo s točno določenim vprašanjem, sprejo, nimajo tako rekoč nikogar več, s komer bi se pogovarjali o svojih profesionalnih stvareh. V Rusiji pa je manevrski prostor tako velik, da se stvari lahko zgladijo, umirijo in se potem znova zaženejo, to je njihova naravna danost. Obstajajo sicer teorije o tem, da so Rusi zelo tolerantni in da brez težav sprejemajo mnenja drugih. Moja izkušnja je drugačna. Mnenja sicer lahko vzamejo na znanje, ampak mislim, da ostajajo prepričani v svoj prav. Rusi so zelo “rusocentrični” v svojih pogledih in presojanju sveta.

azerbajdžanska zelenjava

azerbajdžanska zelenjava :)

K: Verjetno so prepričani v tipično ruski prav, ker se mi zdi, da se ta ruskost neha takoj, ko se pomaknemo nekam bolj na Kavkaz. Ko sem bila v Moskvi sem dobila občutek, da so zelo negativno nastrojeni proti vsem, ki prihajajo s Kavkaza. Čutiti je bilo neko veliko sovraštvo do teh ljudi.
A:
Sovraštvo je, ampak ni “vseobsegajoče” in “vsenavzoče”. V določenih okoljih je izraženo bolj, v drugih manj. Načeloma so ta čustva res negativna, za kar obstaja več razlogov. Od terorističnih napadov v preteklosti, v katere so bili pogosto vpleteni pripadniki kavkaških narodov, do tega, da določeni kavkaški narodi nadzirajo določen gospodarski segment, na primer v Moskvi. Domena trgovine z zelenjavo je pretežno azerbajdžanska, domena igralnic gruzijska. Seveda vsak deluje v skladu s svojimi pravili in interesi ter posluje tako, kot se mu zdi prav. Zelenjava je draga in poenostavljeno gledano je to s stališča Moskovčanov krivda Azerbajdžancev. Treba pa je vedeti tudi, da je kultura Kavkazcev, ne glede na to, ali so pravoslavni ali muslimani, popolnoma drugačna od ruske. Na žalost vsako okolje v veliki večini zavrača drugačnost in Rusi v tem niso nobena izjema.

K: Aha. Potem ruska duša le ni tako zelo zapletena kot hodniki po cerkvi Vasilija Blaženega na Rdečem trgu, kot radi povejo Rusi?
A:
Jaz mislim, da ruske duše v teh tako znanih mistificiranih razsežnostih niti ni. Vendar nisem govoril o ruski duši, ampak preprosto o njihovem razumevanju sveta in okolja. Povprečen Rus zelo slabo pozna in razume dogajanje v svetu, zunaj ruskih meja, še oddaljenih regij svoje države ne razume najbolje. Pred kratkim sem naletel na podatek, da povprečno 82 odstotkov Rusov nikoli ne potuje v tujino, kar seveda vpliva na njihov pogled. Tudi če pogledamo rusko historiografijo ali ruska dela o svetovni zgodovini, pogosto najdemo teorije zarote proti Rusiji. Rusija je zmeraj tista, ki jo nekdo hoče osvojiti, zlorabiti, razkosati in ji ne priznati zaslug, ki jih je dosegla na svetovni ravni.

Andrej Stopar: V zgodovinskem učbeniku piše, da je bil Stalin dober državni menedžer (4. oz. zadnji del)

  1. na Lubjanki je sedež tajne službe FSB, ki se je včasih imenovala KGB, op. a. []