1. del – Andrej Stopar: Rusija me je zmeraj zanimala

Andrej Stopar "pred" Kremljem (iz Andrejevega arhiva)

Andrej Stopar “pred” Kremljem (iz Andrejevega arhiva)

Kandela: Na moje naslednje vprašanje si mi praktično že odgovoril. Hotela sem te namreč vprašati, kaj narediš, da je tvoj prispevek presežek. Glede na to, da novice lahko povzemamo po velikih tujih agencijah.
Andrej: Mislim, da je presežek vsakega prispevka že to, da ga je naredil človek v tujini, ki teren pozna. Tega bi se morali zavedati ne samo kot RTV, ampak slovenska javnost na splošno. Naša dopisniška mreža je glede na velikost naše države in glede na število prebivalcev Slovenije relativno velika. Res je, da delujemo v precej drugačnih razmerah kot kolegi, sploh če govorimo o elektronskih medijih, pa tudi drugih večjih javnih zavodih ali zasebnih medijskih hišah. Kolikor vem, vse televizije v Moskvi, razen slovenske in romunske, morda še kakšne, delajo v pravih dopisništvih. To pomeni, da ima dopisnik svojo pisarno in zaposlene snemalca, montažerja in organizatorja produkcije. Naš način dela je sicer ekonomičen, ampak povzroča precej težav. Televizija namreč zahteva ogromno organizacije, njena produkcija pa je najdražja. Zato smo prisiljeni v uporabo agencijskega materiala, ker je nemogoče, da bi dopisnik, ki je sam in dela še za dva medija, torej za radio in televizijo, vse stvari pokril ekskluzivno. Velike težave povzroča predvsem organizacija terenskega dela, pri kateri je zelo dobrodošel organizator z debelim adresarjem, telefonskimi številkami in dobrimi poznanstvi. Dobi naročilo in opravi svoje delo. Jaz sem za vse te stvari sam.

ruska vladna palača oz. beli dom

ruska vladna palača oz. beli dom

K: Kako ta organizacija izgleda, ko greš na snemanje izven Moskve?
A: Vseeno je ali snemam v Moskvi ali grem kam drugam. Vsa organizacija je prepuščena meni kot dopisniku; v to spada iskanje stikov, dogovarjanje za teren, organizacija prevoza, nočitev, skratka vse od A do Ž. Zaradi tega tudi ne delam takih prispevkov vsak dan, ker mi enostavno vzamejo preveč časa, čeprav ga ne bi smeli. V Moskvi sicer obstaja tudi Združenje tujih dopisnikov, ki ima odlične odnose predvsem z zunanjim ministrstvom in organizira t.i. protokolarne »pojezdke«1 v regije, kjer je program bolj ali manj pripravljen. Tudi sogovorniki so dogovorjeni in so na razpolago za kakšna določena snemanja. V tem pogledu je to lažje. Samostojna organizacija zahteva več dela. V Rusiji je težko stvari opraviti po telefonu. Potrebno je najti človeka, ki je na terenu, mu razložiti temo, ga prositi, da ti poišče sogovornike. Po možnosti brez honorarja, »na lepe oči«.

Rdeči trg (z leve proti desni - GUM, Vasilij Blaženi in Kremelj)

Rdeči trg (z leve proti desni: GUM, Vasilij Blaženi in Kremelj)

K: Kdo pa montira tvoje prispevke?
A: Sedaj to počneva sama s Tamaro2. Ko je bila v Moskvi Vlasta Jeseničnik, je montirala v studiu Evrovizije, od koder vedno potekajo tudi t.i. dupleksi, ko se kdo iz studia v Ljubljani pogovarjajo z mano, in se za mojim hrbtom vidita Kremelj in cerkev Vasilija Blaženega. V studiu Evrovizije novinarjem ponujajo možnost montaž, pošiljanje prispevkov prek satelita. Vendar tega v zadnjih letih ne uporabljamo več, kar nam omogoča, da bolje obvladujemo stroške. Ker montiramo na svojih računalnikih, pošiljamo stvari prek interneta. Če se ne motim, tako delajo tudi drugi dopisniški kolegi.

K: Si na katero oddajo oz. prispevek še posebej ponosen?
A: Največja stvar, ki sem jo delal kot dopisnik, je bil dokumentarec o Rusiji Zima demokracije lani3 za Mednarodna obzorja. To je bila enourna oddaja, ki je bila poseben zalogaj poleg vseh drugih stvari. Pomembna je bila zato, ker je bilo to obdobje pred predsedniškimi volitvami.

Rdeči trg iz Vasilija Blaženega (od leve proti desni - Kremelj, Zgodovinski muzej, GUM)

Rdeči trg iz Vasilija Blaženega (od leve proti desni: Kremelj, Zgodovinski muzej, GUM)

K: Glede na to, da ti že »navaden« prispevek vzame veliko časa, verjamem, da je bila to še bolj zahtevna naloga.
A: Da, šlo je za trimesečno delo, neodvisno od drugih, sprotnih zadolžitev. Prišla je ekipa iz Ljubljane: režiser, snemalec in asistent. Snemali smo v Moskvi, Peterburgu in v Nižnjem Novgorodu. Vendar to je čisto drugačno delo od pripravljanja člankov. 55-minutna oddaja le potrebuje neki režiserski prijem, vrhunsko kamero itd.

K: Ti je zdaj po 4 letih kaj lažje kot je bilo vse skupaj na začetku? Sedaj imaš že veliko izkušenj, kontakte …
A: Seveda. V tem pogledu je zagotovo lažje. Dopisnik si mora na začetku oblikovati svojo bazo podatkov, naslovov in telefonskih številk, ki raste od teme do teme, od prispevka do prispevka. Večja je, lažje je delati, čeprav v Rusiji ljudje pogosto hitro menjajo svoje telefonske številke. Jaz nisem »podedoval« baze svoje predhodnice. Ne vem, kakšne so navade v drugih primerih, ampak s tem ne mislim nič slabega, saj bi bila verjetno večina njenih kontaktov morda že neaktualnih. Vedno znova se najdejo tudi določene teme, ki zahtevajo organizacijo na novo in zato najbrž ni potrebe po tem, da bi iskal iste ljudi.

pisani stolpiči na cerkvi, ki se drži bojarske hiše Romanovih na ulici Varvarka

pisani stolpiči na cerkvi, ki se drži bojarske hiše Romanovih na ulici Varvarka

K: Si opazil kakšen drugačen odnos Rusov do tebe, kot do tujega novinarja, ki zna rusko, kot pa do kakšnih drugih tujih novinarjev, ki ne znajo rusko? Meni se namreč zdi, da Rusi čisto drugače gledajo na nekoga, ki zna vsaj malo rusko kot na primer na tiste, ki začnejo govoriti v angleščini.
A: To je sicer res, ampak treba je vedeti, da Rusi od Slovana pričakujejo, da bo znal rusko. Verjetno bi mi kot Slovencu neznanje ruščine zamerili. Večje tuje medijske hiše večinoma uporabljajo angleški jezik in delajo s pomočjo svojih prevajalcev in producentov. Postavlja se seveda vprašanje, do kakšne mere se pri tem lahko poglobijo v rusko življenje in navežejo osebne stike. Najpogosteje se tujci, ki ne govorijo ruskega jezika, tudi družijo med seboj. Kar pa zadeva delo – vprašanje je, koliko se sogovornik sploh lahko odpre v navzočnosti prevajalca – sonarodnjaka, ki mu morda niti ne zaupa. Hkrati pa je takšen način za tujega dopisnika udobnejši, ker se prevajalec običajno že vnaprej pogovori s sogovornikom in ga pripravi. Poleg tega pa je sam sogovornik – če je tema občutljiva – lahko prepričan, da bo pogovor objavljen v tujini, in ga v Rusiji ne bodo videli oz. slišali.

Nadaljevanje:

Andrej Stopar: Povprečno 82 odstotkov Rusov nikoli ne potuje v tujino (3. del)

  1. ekskurzije []
  2. Andrejeva žena op. a. []
  3. 2008 []