moskovski metro

moskovski metro

Z dobro voljo Andreja Stoparja, sem njegov nekajdnevni prihod v Slovenijo izkoristila kolikor se je dalo. Po ogledu fotografske razstave njegove žene Tamare Vodopivec, kjer smo se tudi osebno spoznali, sem ga prosila še, če bi bil pripravljen odgovoriti na nekaj mojih vprašanj. Privolil je in dobila sva se sredi Ljubljane, se usedla na kavo in intervju se je začel.

Na začetku mi je bilo malo nerodno. Konec koncev sem to počela prvič. Prvič sem na izposojenem diktafonu pritisnila rdeč gumb za snemanje in nekomu postavila že vnaprej pripravljena vprašanja. Pogovor je bil nadvse zanimiv. Vsaj zame. Nepripravljenih, nepostavljenih in zato tudi neodgovorjenih vprašanj je ostalo še ogromno. Nova pa se še vedno pojavljajo spet in spet.

Intervju, ki sem ga na začetku zastavila v dveh delih (prvi del je namenjen njegovemu dopisniškemu delu, drugi del pa je malo bolj vezan direktno na Rusijo), je vseeno relativno dolg, zato sem se odločila da ga razkosam na štiri dele. Odgovorov nisem krajšala, ker se mi je vse, kar je Andrej Stopar povedal, zdelo izredno zanimivo in bi bilo v skrajšani obliki mogoče celo nerazumljivo. Saj veste, Rusija je največja država na svetu in zadeve, povezane z njo niso enostavne in tudi ne morejo biti. Naj bo dovolj uvoda. Na koncu samo upam, da vam bo intervju zanimiv, ker sem tudi sama dokaj kritična do intervjujev, ki so dostikrat zelo dolgočasni … Upam, da nisem postavljala preveč dolgočasnih vprašanj … Presodite sami. Gremo …

Andrej Stopar "pred" Kremljem (iz Andrejevega arhiva)

Andrej Stopar “pred” Kremljem (iz Andrejevega arhiva)

Kandela: Pozdravljen, Andrej. Začniva na začetku … Mogoče rahlo klišejsko vprašanje, ampak vseeno … Kako si sploh postal dopisnik? Slišala sem, da ima veliko novinarjev željo po tem, da bi bili dopisniki. Je to res? Si imel veliko konkurence?
Andrej: Včasih sem bil novinar v zunanjepolitični redakciji, kar je bil svojčas pogoj, da postaneš dopisnik. To, da jih veliko želi postati dopisnik, ni res. Letos se nam petim dopisnikom izteče 4-letni dopisniški mandat in na interni razpis za mesto v Moskvi sva se prijavila dva, poleg mene še radijski kolega Blaž Ermenc. Moskva nikoli ni bila zelo zaželena destinacija. Pa ne zato, ker v Sloveniji ni ljudi, ki ne bi poznali Rusije ali ne bi imeli dovolj izkušenj s Sovjetsko zvezo1. Sploh ne. Res pa je, da smo bili vsi vzgojeni v prepričanju, da je SZ nekje tam daleč, da je nekaj, kar nismo mi, in kar ne bi želeli postati. O SZ govorim zato, ker je to še vedno velik simbol, ki je po mnenju mnogih ljudi, ki ne živijo v Rusiji, še vedno zelo močan.

Tukaj je še znanje ruščine. Kot je znano, se ruščine na predfakultetni ravni dolgo sploh ni učilo oz. so bile gimnazije, ki bi ta program omogočile, izjemno redke. Zaradi tega je tudi poznavanje jezika slabo. Če govorim o sebi ter Mihi Lamprehtu in Vlasti Jeseničnik, svojima predhodnikoma, ki sta bila moskovska dopisnika v času samostojne Slovenije, Miha celo nekoliko prej, moram povedati, da smo se ruščine naučili posebej, nismo je študirali. Zato mislim, da je, po eni strani jezik, po drugi pa nepoznavanje ali pristransko dojemanje tega okolja razlog, da se ljudje ne odločajo množično za kandidaturo za dopisniško mesto v Moskvi. Naši interesi so povečini usmerjeni na Zahod, ne na Vzhod.

Poleg tega je Moskva precej oddaljena, hkrati pa velja prepričanje, da je življenjski standard tam slab. Skratka, nihče ne želi v drago mesto, z nizkim standardom življenja, kjer govorijo jezik, ki se ga je treba na novo naučiti in kjer vlada sistem, ki nam ni zgled.

ruska zastava

ruska zastava

Razpisi za dopisnike na RTV-ju so vedno interni, kar pomeni, da se nanje lahko prijavljamo samo tisti, ki smo na RTV-ju redno zaposleni. Torej, takrat, ko sem se za dopisništvo prijavljal jaz, sva bila dva kandidata. Kolegica Polona Frelih, ki je takrat delala za televizijo in jaz, ki sem delal na radiu. Odločili so se zame. Polona je potem odšla na Delo in postala njihova dopisnica v Moskvi.

K: Kaj je tebe vleklo v Rusijo?
A: Rusija me je zmeraj zanimala. Po izobrazbi nisem novinar, ampak sem diplomiral iz zgodovine in primerjalne književnosti. Rusija me je zanimala čisto historično in tudi skozi literaturo. Pri študiju je bilo ruske literature, čeprav je izjemno pomembna, zelo malo, prav tako ruske literarne teorije. Vzhodne zgodovine se pa sploh ni predavalo, razen jugovzhodne Evrope, a to je drugo poglavje. Nekih zaključenih delov ruske zgodovine ni bilo, tako da je v Sloveniji bolj malo ljudi, ki bi zelo dobro poznali rusko zgodovino.
Mene je zmeraj vleklo v Rusijo in mislim, da sem jo v teh, skoraj štirih, letih kar dobro spoznal.

K: Potem ti ni žal, da si se odločil za Rusijo?
A: Ne.

K: Ostaniva pri dopisništvu. Zdi se mi, da gledalci in poslušalci ponavadi ne razmišljamo, kako poteka delo dopisnika. Vse skupaj se nam zdi zelo enostavno. Ampak verjamem, da se motimo. Zato me zanima kako poteka tvoje delo. Kaj moraš narediti, da nastane prispevek?
A: Delo dopisnika opredeljuje predvsem medij, za katerega dela. Če primerjam časopisno novinarstvo z radijskim in televizijskim, jih združuje zgolj in samo vsebina. Način dela, običajno pa tudi izbira sta popolnoma drugačna. Na televiziji in radiu iščemo predvsem dnevne teme, teme, ki so, na žalost, manj analitične, so pa slikovno ali zvočno bolj privlačne.

lada in njena "specialna" garaža

lada in njena specialna garaža :)

Izbira teme je kompromis med urednikom v Ljubljani in mano na terenu, pri tem pa so smernice jasne. Važna je pomembnost dogodka in njegovo trajanje. Glede na to se odločimo, ali bomo dogodek spremljali sproti in zelo podrobno, ali ga bomo naredili napovedno, ali ga bomo povzeli na koncu, morda kot komentar. In, ker so predvsem oddaje na televiziji naravnane dnevno, poročevalsko, se vedno lotevamo dnevnega dogajanja. To pomeni sledenje tem, branje časopisov, interneta, spremljanje radijskih in televizijskih postaj v Rusiji. Jutranjim predlogom primernih tem, ki jih pošljem v Ljubljano, sledijo sestanki v Ljubljani, kjer se odločajo ali so predlogi sprejeti ali imajo morda kakšna svoja naročila. Usklajevanju sledi delo.

Moje delo je pomaknjeno predvsem v drugo polovico dneva, ker so takrat glavne radijske in televizijske oddaje. Možnosti, kako oblikovati prispevek, pa je več. Prispevki so lahko zgolj zvočni, kot je bilo najpogosteje v preteklosti, pa tudi danes je običajno tako. To pomeni, da se tudi za televizijo posname samo zvočni zapis dopisnika, slika in izjave pa so agencijske. Ta način se lahko dopolni z delom na terenu, kar je tudi zelo pogosto. To pomeni snemanje t.i. raportov, ko novinar nekaj pove v kamero, morda ankete na ulici med Moskovčani, lahko se posname določena slika na razne teme, kot na primer promet, ulica, kakšni zanimivi deli mesta … Prispevek pa lahko nastane v celoti na terenu, kar je potem za nas popolnoma ekskluzivno. V tem primeru je potrebno poiskati sogovornike, kar je običajno prepuščeno presoji dopisnika, seveda pa tudi želji Ljubljane. Odvisno od teme in oddaje, za katero je prispevek namenjen. Na primer za dnevnik se običajno naredi krajši poročevalski prispevek, če gre za Odmeve, bo to pogosto nekoliko daljša komentatorska zadeva. Če pa bo to zunanjepolitična oddaja Globus, bo treba narediti do 4-minutni prispevek, ki bo običajno reportažne narave.

ulica Peterburga

ulica Peterburga

K: Slovenija je majhna država in naše medijske hiše nimajo veliko denarja, da bi na razne konce sveta poslale svoje novinarje, čeprav, če sem prav naštela, ima RTV trenutno 9 dopisnikov. Naše medijske hiše tako večino novic povzemajo po tujih tiskovnih agencijah, kot je na primer Reuters, iz Rusije pa ponavadi povzemajo Itar-tass ali Ria novosti.
A: Itar-Tass, Interfaks in Ria Novosti so agencije, ki ne posredujejo slike, ampak fotografije in tekste. Televizije ponavadi uporabljajo sliko Reuterja, ameriške agencije APTN, ali Evrovizije, morda še kakšen agencijski vir. RTV je članica Evrovizije oz. EBU mreže, kjer poteka izmenjava po posebnih članskih pravilih. Imamo tudi določene cenovne ugodnosti, kar tudi ni zanemarljivo.

Kar zadeva delo za časopise, je delo v organizacijskem in cenovnem pogledu bistveno lažje. Imaš bistveno več prostora in potrebujejo enega človeka, morda dva, če na teren pošljejo še fotografa. Ampak za večino člankov uporabijo agencijske fotografije. Tudi ljudje lažje govorijo z novinarjem, ki ne stoji za kamero. Časopis tudi lažje povzema druge medije, medtem ko televizija še vedno potrebuje sliko, radio pa sogovornika oz. glas. Zato je to delo organizacijsko težje in predvsem vzame veliko več časa. Zmeraj pa ostaja vprašanje učinka posameznega medija. Za ljudi, ki radi berejo časopise, je delo časopisnega dopisnika neprimerno bolj poglobljeno, bolj vseobsegajoče, novinar se lahko bolj posveti temam, kot recimo jaz. Omejen sem na tisto minuto in pol, v kateri moram povedati vse, tudi svoje mnenje, če se le da. Pri tem je seveda značilen tudi pristop posameznega novinarja. Zdi se mi, da jaz pogosteje komentiram, kot je to počela na primer Vlasta. Ampak to je moj način dela, tega se morata gledalec in poslušalec zavedati. Seveda si prizadevam za uravnoteženost svojih ocen, ne umikam pa se v neko kvazi objektivno poročevalsko držo, ker se mi zdi nepošteno in nemogoče.

ruski grb - dvoglavi orel

ruski grb – dvoglavi orel

K: Ampak, a ni tvoja naloga ravno to, da poskušaš biti čim bolj objektiven?
A: Seveda je. Moja osnovna naloga je poročanje, ampak hkrati človek, ki živi v nekem okolju, ni ravnodušen do tega okolja. To ne pomeni, da nisem sposoben stopiti korak nazaj in reči: »Dajmo premisliti in pretehtati vse stvari.« Pravzaprav v tem pogledu nerad uporabljam izraz komentar, ker gre za točno določen novinarski žanr. Recimo, da zdaj govorim o načinu podajanja tem. To ne pomeni, da poslušam in verjamem eni strani ter spodbijam kredibilnost druge strani. Ko na Zahodu oz. zunaj Rusije govorimo o Rusiji, se pogosto zdi silno pomembno, da govorimo zgodbo, ki je nasprotna zgodbi Kremlja oz. Belega doma. Mislim, da sam tega ne delam, vedno upoštevam stališča obeh ali več strani. Hkrati pa, ko se mi zdi potrebno, povem tudi svoje stališče, kot stališče človeka, ki tam živi, ki se profesionalno ukvarja z opazovanjem življenja v Rusiji na različnih ravneh.

Konkreten primer … Imenovanje guvernerjev regij. Ti so bili do nedavnega voljeni. Potem se je Kremelj odločil drugače. Sedaj predsednik države regionalni dumi predlaga svojega kandidata, ki se mora izreči o njegovi primernosti oz. sprejemljivosti, a na koncu obvelja predsednikova odločitev. To je izrazito ruska, notranjepolitična tema, in jo je brez konteksta slovenskemu prostoru težko razlagati. Če me sedaj vprašaš, kakšen je moj odnos do takih sprememb … Po eni strani je to, v smislu demokracije, seveda katastrofa. Enostavno zato, ker predsednika ene izmed zveznih republik ali guvernerja ene izmed zveznih regij določijo, morda ne glede na voljo milijonov ljudi, ki v regiji živijo. Prebivalci tega subjekta Ruske federacije lahko samo upajo, da je predsednikova izbira dobra.

Obstaja pa tudi druga plat medalje. Rusija je ogromna. Že v Sloveniji imamo pogosto težave z učinkovitim upravljanjem države, čeprav smo majhni. V Rusiji pa je ta stvar še toliko težja. Rusija je večnacionalna v polnem pomenu te besede. V Rusiji obstaja vsaj toliko različnih parcialnih interesov, kolikor je njenih sestavnih delov oz. subjektov federacij. Ta številka se običajno množi krat dva ali tri, zaradi različnih interesov znotraj posameznih regij. Vse skupaj pa je potrebno nekako usklajevati, brez močne oblastne strukture pa lahko nastane kaos. Če izvršnih oblasti v regijah ne moreš nadzirati iz centra, grozi razpad države. Tako so tudi upravičili spremembo zakona in odpravili volitve guvernerjev. V tem primeru se jaz, kot novinar, lahko opredeljujem do načel demokratične ureditve, ali načel po ruskem mnenju ustreznega upravljanja države. Ne morem pa v tem primeru reči, da je ta poteza izključno pošastna, slaba in obsodbe vredna.

Kot rečeno, takšna ruska notranjepolitična tema večine ljudi v Sloveniji ne zanima. Past poročanja iz okolja, kot je Rusija pa je v tem, da je takšna tema za Ruse vitalnega pomena, in o tem kot dopisnik moram nekaj reči. To lahko naredim samo v glavnih informativnih oddajah, kamor pa jo zelo težko umestim. Medtem ko ima časopis na primer različne priloge ali specializirane strani, kjer lahko objavijo podobne članke. Če bralca tema zanima, članek lahko prebere ali ne, težje pa jo bo spregledal ali preslišal, če je uvrščena v informativno oddajo, zato je tudi tehtanje, kaj bo šlo v oddajo in kako se bo to predstavilo, drugačno.

Nadaljevanje:

Andrej Stopar: Rusi od Slovana pričakujejo, da bo znal rusko (2. del)

  1. v nadaljevanju SZ []