Že v začetku maja smo si priskrbeli karte za koncert Nine Inch Nails v Budimpešti. Zaradi vseh mogočih obveznosti v zadnjih dveh tednih sploh nisem imela časa, da bi se pripravila na koncert. Ko smo se ob 8:30 odpeljali iz Ljubljane, sploh nisem imela občutka, da gremo na Nine Inch Nails. Vse kar me je opominjalo nanje, je bila prva muzika, ki se je začela vrteti v avtu. Vedno znova me je prešinjalo, da bo to sigurno dober koncert.

Ob spremljavi muzike smo se vozili proti Ptuju in Ormožu. Na mejnem prehodu Goričan, smo se zapeljali na Hrvaško proti Čakovcu in se kmalu vključili na avtocesto E71/M7 za Budimpešto. Za 14 kilometrov hrvaškega dela avtoceste, smo plačali 1 evro. Zelo kmalu za plačilom cestnine pa smo bili že na hrvaško-madžarskem mejnem prehodu. Ko smo se zapeljali na Madžarsko, smo bili še vedno na dolgočasni, skoraj prazni avtocesti med prostranimi polji.


bale

Našo vožnjo oz. bolj razpoloženje je malo poživil pogled na veliko jezero Balaton oz. Blatno jezero. Avtocesta iz Zagreba proti Budimpešti je namreč speljana po celi dolžini Balatona, a z avtoceste smo ga videli samo na začetku in na koncu.


če dobro pogledate, boste v daljavi videli Blatno jezero

Dobrih 450 kilometrov od Ljubljane do Budimpešte smo skupaj z dvema malo daljšima postankoma prevozili v petih urah in okoli 13:30 smo se sparkirali pred dvorano Syma, kjer je bil koncert. Parkirali smo tik pred dvorano in se odpravili v kompleks. Vstopili smo v čist in klimatiziran kompleks. Sprehodili smo se do drugega konca in zunaj videli parkirišče. Gospodično na informacijah smo vprašali, če se da parkirati na parkirišču in potem ko je nekam poklicala, nam je povedala, da nas bodo spustili noter. Šli smo na parkirišče in pred vhodom so že sedeli trije ljubitelji Nine Inch Nails. Razgledali smo se naokoli in ugotovili kako bomo prišli do parkirišča. Odšli smo po avto in se parkirali tik pred dvorano med drevesi, ki so delala zelo prijetno senco v vroči Budimpešti. Zrak se je že segrel na 31°C.


Syma znotraj


mi, parkirani na parkirišču pred vhodom

Odločili smo se, da si bomo pred koncertom, do katerega je bilo še odbrih 5 ur, malo ogledali madžarsko prestolnico. Ker je bilo to prvič, da sem bila na Madžarskem in tako tudi prvič, da sem bila v Budimpešti, sem si želela malo videti to skoraj dvomilijonsko mesto. Že ko smo se peljali proti dvorani Syma, ki se nahaja v neposredni bližini glavne železniške postaje, sem opazila, da je mesto arhitekturna zakladnica. Stavbe so res čudovite, čeprav so že stare in večinoma umazane.

Ob kompleksu, kjer sta med drugim tudi dvorana Syma in stadion smo se odpravili proti Mestnemu parku, kjer smo se mimo gradu gradu Vajdahunyad sprehodili po Trgu herojev1. Še preden smo si na hitro ogledali te arhitekturne znamenitosti, smo videli še polno ljudi, ki so v koplakah poležavali v parku. Na nekem delu parka smo videli, kako je neka ženska v kopalkah šla do neke točke na travniku, z nogo pritisnila na nekaj na tleh in iz tal je začela špricati voda. Podobno je naredila tudi skupina ljudi v njeni bližini. Zanimivo. Ko smo se vračali proti Symi, smo videli še nekaj žensk, ki so po mestu hodile kar v kopalkah. Res je bilo pasje vroče, samo glede na to, da nismo navajeni, da bi se pri nas ženske po mestu sprehajale kar v kopalkah, so ti prizori izgledali prav nekam čudno :)

Drugače pa je Budimpešta precej umazano in smrdeče mesto. Kljub temu upam, da se bom enkrat vrnila tja za nekaj dni in si jo dodobra ogledala.

zelo zanimiva arhitektura


vodno ohlajanje v parku


grad Vajdahunyad


Trg herojev


stadion v komplesku Syma

Preden smo se vrnili do našega super parkirišča, smo si ogledali še stadion. Na poti do dvorane pa smo občudovali tudi tovornjaka, ki sta na prizorišče pripeljala opremo za oder.

Do 19:00, ko so začeli spuščati v dvorano, smo imeli še približno dve uri, zato smo se razkomotili, napili, najedli in čakali. Ko smo okoli 18:00 videli, da je pred vhodom vse večja množica, smo se odpravili tja tudi sami in čakali, da se odprejo vrata.

Ko smo prišli v dvorano, sem si privoščila pol litra vode, ki so mi jo iz plastenke prelili v kozarec, in kavo. Bila sem kar pošteno utrujena in ko sem naokoli prenašala kozarec z vodo, sem videla, kako se mi roke kar tresejo. Verjetno smo si vsi, ki smo se na koncert pripeljali od tako daleč, želeli, da bi se vse skupaj čim prej začelo. Prostor, tik ob ograji pred odrom, so že zasedli tisti najbolj navdušeni. Kar nekaj pa se nas je posedlo po tleh in v miru smo čakali na začetek.


s tem tovornjakom in s tistim, ki je bil parkiran zraven njega, so se pripeljali vsi reflektorji za koncert NIИ

Okoli 20:002 so se luči ugasnile in na zadimljen oder je prišel Alec Empire, ki je bil zadolžen za ogrevanje. To je bila moja prva izkušnja z DJ-jem v živo. Začel je zelo mirno, skoraj dolgočasno, potem pa je začel med ljudi pod odrom spuščati zelo nizke, glasne base v hitrem ritmu. Vse je vibriralo. Ker mi zvok ni bil všeč, sem si poskušala zatisniti ušesa, a vibracij s tem nisem mogla zadušiti. Potem so v zelo hitrem ritmu začeli utripati tudi stroboskopi. Tudi, če sem zamižala, sem videla utripajočo luč. V nekem trenutku sem imela občutek, da bom izgubila zavest. Srce ni več vedelo, kako naj bije in bila sem čisto izgubljena. Ko se je to nekoliko umirilo, sem povedala Romanu, da grem malo bolj nazaj, ker mi stvari, ki jih je izvajal Alec Empire, nikakor niso ustrezale. Empire je muziko spet čisto umiril in s strahom sem pričakovala, kaj bo sledilo. Kmalu je za mano prišel tudi Roman in rekel, da tudi njemu ne paše muzika Emipreja.

Čez nekaj časa sem se odločila, da grem ven, tako kot tudi zelo veliko drugih ljudi. Z Romanom sva se na hodniku Syme usedla na tla. Začutila sem, da sem čisto nervozna in edino, kar sem si želela takrat, je bilo, da bi odšla v avto in tam v tišini počakala, da bo konec celotnega koncerta. Še zdaj ne morem verjeti, kako zelo iz tira me je vrglo početje Aleca. Še potem, ko je že zaključil in se je počasi približeval glavni koncert večera, sem bila čisto na trnih. Tolažila sem se, da bodo Nine Inch Nails zagotovo boljši že zaradi tega, ker imajo inštrumente in ne samo mešalko, ali karkoli je že uporabljal Empire.

Potem, ko so dvorano, kjer se je nabiralo vse več ljudi, že trikrat ali štirikrat popolnoma zadimili, so se luči ugasnile in ljudje s(m)o oživeli. Iz zvočnikov so začeli prihajati znani zvoki in kmalu zatem smo na odru lahko zagledali tudi Trenta Reznorja in njegovo ekipo. Takrat sem začela pozabljati, kaj se je še pred pol ure dogajalo v isti dvorani, kjer je bilo na koncu nekje okoli 3.000 ljudi.

Sam koncert je trajal približno slabi dve uri. V tem času so Nine Inch Nails odigrali najboljši koncert od vseh, na katerih sem bila do zdaj3. Sploh ne vem, kako naj opišem vso to energijo, ki se je dogajala v tisti dvorani. Trent in fantje na odru so svojo nalogo opravili več kot odlično. Zvok je bil super. Luči so bile super. Tip za mešalko, ki je očitno zelo plodno sodeloval pri koncertu s svojimi efekti, ali karkoli je že počel, je bil tudi super. Super je bila tudi publika. Z bendom ni sodelovala samo manjša množica tistih, ki so bili čisto pri odru, ampak cela dvorana. Ko je Trent dvignil roke in začel ploskati v ritmu, je z njim zaploskalo 90 odstotkov ljudi v dvorani. Cela dvorana je pela z njim. Jaz pa sem nekajkrat začela kar jokati od čudovite energije, ki se je prelivala med fanti na odru in množico spodaj. Še najbolj pa me je ganilo, ko smo Hurt, zadnji komad na koncertu, peli prav vsi. Slišalo se je samo Reznorja in dvorano. Mravljinci po telesu in solze v očeh. Še sedaj se mi zasolzijo oči, ko se spomnim na to.

Res ne vem, kako naj opišem to res čudovito čudovito izkušnjo, ki sem ji bila priča v Budimpešti. Tudi bendu se je videlo, da so rahlo iz sebe zaradi energije, ki so jo ustvarili skupaj z nami. Trent se nam je zahvaljeval, mi pa smo ploskali in kričali.

Čeprav je bilo videti, da bi na koncert z lahkoto odnesla fotoaparat, sem se odločila, da ga pustim v avtu in se čisto prepustim uživanciji. Zato prilagam dva youtube filmčka, ki so ju posneli Madžari, da si lahko ustvarite približno sliko, kako je bilo. Drugi posnetek je zadnji komad, kjer se ne vidi veliko, se pa zato zelo dobro sliši, kako smo vsi sodelovali z odličnim Trentom Reznorjem in Nine Inch Nails.

Več filmčkov s koncerta v Budimpešti si lahko pogledate tukaj.

Pa še to … Madžari so me zelo pozitivno presenetili kot publika, predvsem pa me je presenetilo, kako disciplinirano so se postavljali v vrsto eden za drugim pred šankom in mirno čakali, da bodo lahko oddali naročilo. Res neverjetno. Tudi, ko smo v množici čakali za nakup majic4, kjer nismo bili v vrsti, so bili čisto mirni. Nihče se ni prerival in vsi smo prišli na vrsto.

Celotna prva izkušnja z Madžarsko, Budimpešto in Nine Inch Nails je bila ČUDOVITA! Aleca Empireja sem pa že pozabila. Za vedno.

  1. ne vem, kako se uradno prevede Heroes’ Square []
  2. točnih ur ne vem, ker nismo imeli s sabo ne ure, ne telefona, ne fotoaparata []
  3. Najprej so me leta 2002, če se prav spomnim, čisto začari Tooli, potem A Perfect Circle, sledili so Queens Of The Stone Age, Marilyn Manson in Tori Amos []
  4. Za majico je bilo treba odšteti 25 evrov. []