Čutni ples s Queens of the Stone Age

06.11.2017|

“The thing is that yesterday is gone and 5 minutes from now is always 5 minutes from now. And right now – this is all we’ll ever get. Right fucking’ now. This is us together. And you’ll never get anything else but now. So what will you make of right now? And you turn and you say, well, I’m no fuckin’ domesticated animal.”
Tako nekako so zvenele besede, ki jih je nekje sredi koncerta v dunajski Stadthalle izrekel Josh Homme, prva kitara Queens of the Stone Age.

Dva meseca sem čakala na ta večer, ki sva ga z Romanom ob najini sedmi obletnici poroke skupaj preživela na Dunaju. Pozicija, ki […]

Pršivec – eden najlepših bohinjskih vrhov

31.10.2017|

- Če bo lepo vreme, predlagam, da fanta pustiva pri mojih starših, midva pa jo mahneva v hribe, sem predlagala Romanu nekaj dni preden smo se za krajši oddih odpravili k mojim v Bohinj.

– Ja, sem za, je rekel. Kam bi pa šla?
– A greva na Vogar?
– Lahko.

– Kaj pa, če gresta na Pršivec? je predlagala moja sestra, ko smo pri nas že klepetali o izletu v hribe.
– Hm, enkrat morava definitivno na Pršivec. Vedno, ko vidim kakšno fotografijo s Pršivca, me prešine, da moram tudi sama enkrat tja gor, sem pritegnila.
– V redu, se je strinjal Roman.

Pogledali smo zemljevid, […]

100utvv 2017: Najina druga stotka

01.05.2017|

Vau. Ne morem verjeti! Ura je 20:45 jaz pa sem že parkirala pri turistični kmetiji Abram, zadnji kontrolni točki pred ciljem te najine druge stotke okoli Vipavske doline. Ob takšni uri je pred 2 letoma Roman šele štartal iz Podnanosa, letos pa mu gre, če odmislim bolečine v levi nogi, še veliko bolje. Letošnji 100-kilometrski ultra trail torej poteka po načrtu. Preden mu bom lahko zaželela srečen spust v cilj, imam najverjetneje še kakšni 2 uri. Ta čas bom izkoristila za večerjo in krajši spanec, ker sem tudi sama že malo utrujena od celodnevne vožnje po vipavskih vasicah. Vzamem še zadnjo […]

Eureka na Dunaju

02.04.2017|

Še preden sva imela otroke, sva se veselila naših skupnih izletov. Zbirka sicer še ni zelo obširna, pa kaj za to. Saj smo še mlada družina in verjamem, da je pred nami še veliko takšnih in drugačnih izletov. Tokrat pa bo govora o Dunaju, kamor smo se odpravili na obisk k moji dragi sestri, ki je imela priložnost enomesečnega bivanja in dela v avstrijski prestolnici.

Večer pred izletom sva z mojim gospodom pripravila vse potrebno. Poleg nekaj sendvičev, jabolk in čokoladic sva v nahrbtnik pospravila še nekaj rezervnih oblačil za fanta, pijačo in knjigo pravljic za razvedrilo, če bi se nam pot preveč […]

Benetke

10.06.2013|

V prvem letniku srednje šole so nas v okviru vikend izleta v Italijo peljali tudi v Benetke. Vse, kar se spomnim, je bilo oblačno vreme, smrad, Doževa palača in majhni zeleni uhani, ki sem si jih kupila, a jih nisem nikoli kaj dosti nosila. Takrat Benetke name niso naredile posebnega vtisa, zato nisem nikoli prav razumela navdušenja nad njimi. Niti si nisem želela, da bi jih ponovno videla. Zadnjih nekaj let pa sem se večkrat spomnila nanje, ko sem kje zasledila kakšno novico o Beneškem bienalu1. Sloves, ki ga v sebi skriva besedna zveza Beneški bienale, je tako močan, da sem bila prepričana, da se bom z Benetkami še srečala. Ko sem v začetku letošnjega leta prebrala, da bo letos tam tudi Ai Weiwei, glavni junak moje sinološke diplome, ni bilo nobene možnosti več, da obisk svetovne razstave prestavim na kakšno od naslednjih edicij.

 

[…]

  1. Med osnutki imam poleg objave o Ai Weiweijevih delih, ki smo jih videli, tudi objavo o Beneškem bienalu. []

Vztrajaj – Never give up

05.03.2013|

S športno humanitarnim društvom Vztrajaj – Never give up sem se prvič srečala, ko sem morala za PlanetBIO objaviti novičko o prireditvi 10 krogov za 10 nasmehov. Z Romanom sva se je tudi udeležila v Ljubljani. On je odtekel okoli 15 kilometrov, jaz in takrat še gospod trebuh pa sva ga spodbujala. Ob prijavi na tek je vsak udeleženec dobil oranžno zapestnico z napisom never give up. Bila mi je tako všeč, da sem si jo kar prisvojila za v porodnišnico.

Pred leti sem med poletjem delala v kampu Zlatorog. Ker takrat še nisem imela vozniškega izpita1, sem na delo kolesarila. Nekega večera, ko sem se vračala domov, sem bila tako utrujena, da sem kakšna 2 kilometra pred ciljem razmišljala samo o tem, kako bi stopila s kolesa in ga do doma potiskala ob sebi. A črni oblaki, ki so se že božali z električnimi žarki, so napovedovali nevihto. Po napornem dnevu si nisem želela biti še premočena, zato sem se odločila, da bom v kolesarjenje poleg zadnjih atomov moči usmerila še misli. Začela sem si ponavljati: “Never give up! Never ever give up!” Do doma mi je uspelo prikolesariti ravno v trenutku, ko so z neba začele padati debele dežne kaplje.

[…]

  1. tudi, če bi ga imela, ne bi imela avta … []