Nikoli si nisem znala prav dobro predstavljati sebe, da bi se prijavila na kakšen tečaj ali kaj podobnega in odšla tja sama, se spoznavala z novimi ljudmi … O tem sem sicer še največ razmišljala, ko sem prvič šla proti Kinu Šiški na SUPERTEČAJ krojenja. Ugotovila sem, da je najverjetneje vse skupaj odvisno samo od tega, koliko te na takšen ali drugačen tečaj ali srečanje vleče želja po novem znanju, po novih spoznanstvih. To je edino, kar šteje. Konec koncev se na tečaj krojenja nisem prijavila zato, da bi tam dobila nove prijateljice, ampak zato, da se naučim nekaj, kar si želim znati že tako zelo dolgo. Nova poznanstva potem tako ali tako pridejo kar sama.

In ravno zdaj, ko smo se malo bolj spoznale, ko je prihajanje v Kino Šiška postalo še nekaj več, kot samo pridobivanje novega znanja, ravno zdaj je konec. Zaenkrat. Kljub znanju, ki smo si ga nabrale pri Ani Malalan, ostajajo želje po še. Predvsem pa želje po realizaciji narisanih krojev, ki sledi tudi na SUPERTEČAJU šivanja. Ne vem, kako je z ostalimi, ampak jaz sem že kar malo naučakana in bi rada čim prej začela oblačiti sebe in mogoče še koga. Glede na to, da bom morala na tečaj šivanja počakati še en teden, me vse bolj grabi, da bi si že prej za probo zadala kakšen izziv. Ne prevelik, ampak tak, majhen.

Sicer je pa zdaj, ko smo se na zadnjem srečanju spopadle še s krojenjem hlač in zahtevnimi tutami (beri: kombinezoni :) ), res pravi čas, da predvsem sama sebi dokažem, da se lahko naokoli upravičeno postavljam z zelo estetsko izdelano SUPERDIPLOMO, ki smo jih dobile punce.

Po zadnjem srečanju je tudi čas za mini analizo celotne krojaške zgodbe. Sama sem za punce pripravila kratka vprašanja v zvezi s tečajem in jih poskušala prepričati, da bi posnele kratek zaključni filmček, a so vse tako zelo sramežljive, da sem odnehala. Še najbolj pa me je prepričal ubijalski pogled ene od punc, pri katerem sem nad sabo že začutila debelo plast zemlje ;) Prav, pa nič. Nikogar ne bi rada silila v nekaj, kar se mu ne zdi dobro in pri čemer se ne bi počutil sproščeno. Je pa tudi res, da bi s tem lahko Ani Malalan, naši tršici, dale eno mini darilce v zahvalo, ker nas je v teh nekaj urah naučila res zelo veliko.

Čeprav punce niso želele sodelovati pri snemanju filmčka, so bile prav fajn sošolke. Podrobneje se sicer nismo spoznale, kljub temu pa sem prepričana, da bi bilo prav zanimivo izvedeti zgodbe deklet, ki smo se zaradi (vsaj) enega skupnega interesa zbrale skupaj v Kinu Šiška. Zelo všeč mi je bilo tudi to, da smo bile tudi starostno tako zelo zanimiva druščina in prepričana sem, da smo na nek način dokazale, da leta NISO važna, če se človek želi naučiti nekaj novega. Vem, veliko enostavneje je ves čas tarnati in valiti krivdo na druge, a tudi kroj našega življenja v večini primerov lahko zmodeliramo po lastnih željah, če se izrazim malo bolj krojaško :)

SUPERTEČAJ krojenja se je zaključil s podelitvijo res lepih diplom in s kozarčkom rujnega, ki ga je za konec prinesla Ana. Seveda niso manjkala niti nova vprašanja v zvezi s šivalnimi stroji – Ana prisega na Bagat, ki se ga da kupiti samo še na kakšni bolha.com – blagom, in podobnimi zadevami v zvezi s šivanjem.

Nič, grem dokončno razmisliti o svojem prvem šiviljskem projektu, ki ga bo nadzorovala Ana. Blago se že pere, zamisli po glavi švigajo, treba jih je le še poloviti in spraviti na papir v velikosti 1:1 in potem akcija! Bom poročala, kako bo šlo z realizacijo novodobljenega znanja. Se beremo!

POVEZANE OBJAVE:

Šivanje – včasih nič posebnega, danes luksuz
Krojenje prvič: Potegneš črto, vzameš šestilo, naneseš dolžino …
Krojenje drugič: Poznamo visoki, polvisoki in nizki rokav
Krojenje tretjič: Obisk z Dela
Krojenje četrtič: Zavajajoče enostavno “navadno” krilo
Krojenje petič: Žensko naredi obleka
Krojenje šestič: Prva stopnja zaključena