Zbudile smo se v novo soncno jutro. Petek trinajsti. Cakala nas je pot do Petropavlovske utrdbe in naprej do Finskega zaliva, ki se je skoraj spremenila v romanje.

moseja

Ko smo prisle iz podzemlja, so se nase oci najprej ustavile na moseji. Odlocile smo se, da si jo poblizje ogledamo. Na ograjenem dvoriscu je stalo nekaj muslimanov, ki so nas malo cudno gledali. V ozracju je bilo cutiti nekaksno napetost, zato nismo bile prepricane, ce lahko vstopimo. Na koncu smo tako dolgo postopale naokoli in slikale, da je prisel nek gospod in nas nagnal stran. “Pojdite stran, punce! Ne motite ljudi!” Oprostite, gospod, nas ze ni vec.

moseja

In smo sle. Naprej cez nekaj krizisc in most ter se znasle pred Petropavlovsko utrdbo, ki velja za zacetek Peterburga. Peter I. jo je dal postaviti na zacetku 18. stoletja, ko je bila Rusija v vojni s Svedi.

nacrt petropavlovske utrdbe

Za zidove utrdbe, ki so debeli tudi do 20 metrov, ze od dalec vabi visoka zlata spica, ki krasi 122,5 metra visok zvonik. To naj bi bil eden izmed najvisjih zvonikov v svetovnem merilu.

pogled na cerkev z najvisjim zvonikom

Medtem ko smo hodile po dvoriscu Petropavlovske utrdbe, smo se sprehodile se skozi vrata, ki so nas pripeljala na obrezje Neve. Ob zidovih utrdbe se je soncnim zarkom nastavljala mnozica ljudi v kopalkah. Me smo bile pravo njihovo nasprotje. Nase bunde so bile zapete do vrha. Glave pa smo skrile v zavetje toplih kap, ki so poskusale ublaziti moc mrzlega vetra, ki se je ves cas zaganjal v nas.