Prepričana sem, da v naši ljubi Sloveniji najbrž nisem videla niti desetino toliko muzejev, kot sem jih videla v Rusiji. To me je prešinilo takrat, ko sem se zavedla, da sem po dolgih letih, odkar je moje življenje večinoma skoncentrirano na Ljubljano, tokrat prvič stopila v etnografski muzej.
pogled na dvorišče etnografskega muzeja in na metelkovo v ozadju
Tja me je namreč vleklo vabilo na razstavo fotografij “Brezčasna Kitajska” slikarja Luo Yan Ronga, ki se jo je dalo videti v kavarni Sem. Postavitev, ki bi morala po napovedih organizatorjev trajati do 3. septembra, je že umaknjena. Tako, da sem si namesto kitajske pokrajine lahko ogledala sicer zelo zanimive slike neke kmetice.
Kljub vsemu je bila sreča v tem, da so drugo razstavo o Kitajski (Srečevanja s Kitajsko: 200 let slovenskih odkrivanj kitajske kulture), ki bi se morala sicer zaključiti že aprila, podaljšali do 3. septembra. Tako, da sva si potem za študentska 2,5 evra (vsak) ogledala to zadevo. Še prej pa sva občudovala fotografije, ki so začetek 20. stoletja nastale v Afriki, na razstavi Togo Album 1911 – 1914 – “po sledeh fotografskega spomina na kraje in čas, ko je baron Anton Codelli vzpostavljal prvo radiotelegrafsko brezžično povezavo med Afriko in Evropo.”
Kitajska skozi Slovenijo
Razstavi sta vredni ogleda, še posebej, če vas zanimata Kitajska in Afrika.
Zakaj pa sem v naslovu napisala presneta Kitajska? Zato, ker je to dežela, kamor moja noga še ni stopila (in kot vse kaže se to ne bo zgodilo pred letom 2009), me pa vedno znova vznemirja. Včasih norim nad dejstvom, da sem že tako dolgo na faksu, a nimam pojma o deželi, ki mi bo dala poklic, njihov jezik pa je za nas racionalne Evropejce tako težak in se včasih zdi čisto nenaučljiv. Potem pa spet pride kakšna taka razstava, film, dokumentarec, sošolci, ki so se vrnili s polletnega (ali daljšega) bivanja v Osrednjem cesarstvu, pa blog našega bivšega “pojavnega” asistenta Matica, ki se je odpravil delat tja na daljni vzhod … In takrat me spet tako zagrabi, da bi pustila prav vse in se odpravila tja. Da bi doživela nekaj čisto novega. Včasih sem celo sanjala, da bi šla živet v kakšno odmaknjeno vasico in bi na primer tistim kmetom pomagala obdelovati riževa polja …
ženska obleka iz dinastije Qing (sreda 17. stoletja do leta 1911)
Sem in tja me prešine, da me bo ta dežela enkrat, ko jo bom spoznala od blizu, posrkala vase in me zasvojila, tako kot je že marsikaterega sinologa. A tega me zaenkrat ni strah. Bojim se bolj tega, da bi me čisto odbila, ker bodo moje predstave o njej čisto idealistične v primerjavi s pravo realnostjo. Ampak dajmo času čas. Sedaj je moja glavna naloga, da naredim vse izpite na rusistiki, zato da se bom potem res lahko posvetila študiju sinologije, ki me je navdušil že v tretjem letniku gimnazije, ko sem bila tam na informativnem dnevu.
konfucijevi izreki so krasili stene muzeja
čudovito izrezljana komoda
detalj z enega od ogledal
kipci Bude
eden od mnogih Slovencev, ki so imeli pomembno vlogo v povezavi s Kitajsko
eden od “kitajskih predstavnikov” 21. stoletja
kavarna Sem
Aha! Enkrat za spremembo na blogih preberem koristno informacijo, ki je še aktualna.
Zanima me Afrika, ja. In nekje sem slišal, da je kavarna Sem odlična.
Bomo šli pogledat, ja.
Hvala.
Tole je res ok – vsaj izgleda in verjetno bom tud jaz sel pogledat. Me pa posteno receno, na Kitajsko ne vlece prav nic. Ravno pred dnevi sva z naso imela debato okrog tega. Lp in se kmalu vidimo! Bosta s Pi-jem povedala kdaj imata cas! 😉
Škoda, da na računalniku nimam nobene fotografije s poti po Kitajski. Najrajši bi ti pokazal njihov smisel za higijeno.
V Kantonu (Guangdong po njihovo) sem šel malo po nevarnih predelih. Upal sem si celo poskusiti podganji zrezek in piti njihovo odprto pivo.
Najbolj zanimiv prizor pa je bil, ko sem pogledal navzgor na 100 let stare kolonialne stanovanjske bloke. Takrat so zidali tako, da je v vsakem nadstropju bil samo en WC in kopalnica. Zdaj pa je standard narastel in hoče vsak imeti svoj WC. Uredili so si ga čisto preprosto. Na balkon so namontirali WC školjko, napeljali vodo iz kuhinje, odtok pa uredili kar v odtočni žleb za deževnico. Spodaj pa žlebovi niso speljani v kanalizacijo, ampak tako, kot v nekaterih naših vaseh, na pločnik.
Si predstavljaš veselje, ko se sprehajaš po pločniku, pa naenkrat zašumi, na čevlje pa dobiš dišeč pozdrav!
lonDON, tudi mene na čase sploh ne vleče tja. Ko pomislim, kako sem bila vesela, ko sem se iz 15 milijonske Moskve vrnila nazaj v našo miniaturno Slovenijo … Kitajcev je pa več kot milijarda!!!
Ja, zdaj bi bil pa že res čas, da se dobimo na pijači. Se bomo dogovorili … LP
1tastar, ja, sem slišala, da je njihov “smisel” za higieno bolj povprečen 🙂 Tudi čistilke v Rusiji (in ostali Rusi) so imeli veliko problemov z njihovo higieno … vsaj stokali so zelo. Je bilo pa tudi zabavno vohat in gledat polno kuhinjo Tajcev, ko so si v študentskem domu pripravljali obilne večerje (kar pomeni vse od piščančjih beder, pražene zelenjave, riža in ne-vem-česa-vse-še). Od 18h do 22h je bila tista kuhinja z dvema štedilnikoma njihova. In včasih je iz nje tako zaudarjalo po celem hodniku … Jah, taki so. Meni so bili kar pojavni. Mali, suhi, pa čebljali so 100/uro s svojimi visokimi frekvencami 😉
Oj, mojo mamo zanima, kaj pomeni “pojaven” (je prek mojega bloga pršla na tvojga, pa prebrala ta članek)? Pravzaprav to tud mene zanima…;)
No, jst mam tle (Changsha, provinca Hunan) kopalnico z WC-jem(čučalica) veliko 2×1 m. Cevi niso vzidane v steno, ampak so zuni. Odtok od umivalnika je po cevi napeljan v WC. Tuš je pa ena ozka cev, ki na konc nima nastavka za razpršitev vode, ampak voda v curku teče ven. Ker je kopalnica-WC majhna, moram stat nad skretom (tud cev od tuša je tja usmerjena), da se lohk stuširam. Sevda je WC tud odtok za tuš (vsa voda gre po tleh). Ampak se sploh ne prtožujem. Mi je prou zabavno. 🙂 Pa tud navadu sm se že. Sicer pa če vzdržuješ en nivo higijene v kopalnici, pol to ni problem. Pa tud drugi prebivalci bloka živijo v podobnih razmerah.
Pojaven pomeni tak zabaven, mogoče malo smešen, ampak v pozitivnem smislu. Tak simpatičen 😀
Glede tvoje kopalnice … se mi zdi, da če človek ne komplicira preveč in stvari vsaj poskuša sprejet take kakršne so, veliko lažje shaja tudi z bolj “slabimi” stvarmi. Mogoče bom pa prišla pogledat to kopalnico, če boš res ostal tam dve leti in bom jaz (če bo na faksu šlo vse po sedaj zastavljenem načrtu) prišla na Kitajsko v začetku 2009. Mogoče bi me pa kar ti lahko naučil kitajsko 😉 Ampak se ti še ni treba bat … do takrat je še daaaaleč 😀 Pa prej te bom vprašala za dovoljenje, če lahko pridem 😛
Drži se! Se beremo!
Na Kitajskem se je čist enostaven pugovarjat.
Ti nemu neki razlagaš pu anglešk (lohka bi pa tud po sluvensk), on pa se ti prijazn nasmiha in kima in guvori “yes, yes!”
Pol ga ga uprašaš “Do you speak a single word in english?”, on ti pa spet pokima in reče “No!”
[…] in etnografski1 v Ljubljani ni nobena izjema. Za razstavo Codellijevih slik iz Toga sem izvedel od Kandele. Fotke so res zanimive, ni mi pa jasno, kdo se jih je spomnil obesiti tako nizko, da me je skoraj v […]
keko je te totih prahcov(kitejcov)?
jas bi pa šla v kitajsko ker tam je lohka tubi zaminivo in je lahko tudi kaj dobrega tam.tam je tubi veliko športnikov tam seveda ker so tam olimpiske igre to bi bilo zaminivo živeti,na kitajski.baje so vse mačke ulovil zato ku so olipiske igre tm jes bi rekla,dej ste vi nori nemorte use žvadi ulovit to so živa bitja ne tok k vi ,to bi je rekla zato. čaw adijo monika