Kje za vraga je bohinjski sneg?

Pomanjkljivo oblečena sedim pred računalnikom v ljubljanskem stanovanju, kot da smo sredi poletja. Koledar pa še vedno sporoča, da je uradno zima. Res, da smo imeli nekaj zelo mrzlih dni, ampak prave zime pa ni in ni (bilo). Sicer mi sončece, ki tako redko pokuka izza neprodušnih oblakov nad našo prestolnico, sedaj že zbuja skomine po pomladi. Treba se bo malo pregreti nekje v prebujajoči se naravi. Ta ljubljanska megla zna biti tako presneto depresivna, da nekako razumem tiste Ljubljančane, ki vsak prosti dan izkoristijo za beg na vikend. Seveda, če si vikend lahko privoščijo.

Jaz pa sem taka srečnica, da grem lahko na vikend kar v varno zavetje doma. Tako sem se prejšnji teden z osebnim šoferjem odpeljala domov 😀 Na sonce. Na čistejši in bolj svež zrak. V naravo. Pokrajina ob sivi poti, ki naju je peljala na Gorenjsko, je dajala občutek jeseni. Travniki zeleno-rjavi, smreke zelene, nebo modro, gore v ozadju pa pobeljene s snegom.

Kar med vožnjo sva uživala ob pogledu na Bled, ki je odseval v jezeru. Preden sva prišla do Bohinja, sva se peljala še skozi Sotesko (drugače pač ne gre, razen če bi šla čez Pokljuko 😉 ) Še vedno je zelo dobro vidno, kakšne rane si je prizadejala narava v nekaj septembrskih urah. Videla sva, kako so urejali železniško progo.

Blejski grad in jezero z otokom

Ko sva prišla v Bohinj, sva se najprej odpravila kar do jezera in naredila nekaj fotografij. Pogled na naravo okoli jezera je grel tako, kot spomladansko sonce. Turistov ni bilo. Najbrž je tistih nekaj ljudi, ki dopustujejo v Bohinju pobegnilo na Vogel, ki se ga je mati narava končno usmilila in ga prekrila z belo odejo, ali na Koblo. Na smučišu Senožeta, ki se nahaja pod Srednjo vasjo, tudi nisva videla nikogar. Mir. Tišina. In toplo sonce.

Sanacija železniške proge v Soteski, ki je bila zelo prizadeta ob neurju septembra 2007

Ampak po moje zima še ni rekla zadnje besede. Spomnim se koliko snega je bilo za novo leto 2006. Eno leto prej pa ga je začetek februarja nametalo toliko, da se sploh ni dalo dobro splužiti. Takrat so se bohinjske ceste spremenile v bob steze. Dobesedno. Tiste semestralne počitnice sem bila receptorka v hotelu Pod Voglom. ((Sedaj se je Pod Vogel iz hotela spemenil v hostel.)) Imeli smo poln hotel mladih Nizozemcev, ki zaradi kupov snega skoraj niso mogli pravočasno odpotovati nazaj proti domu. Bilo je res noro!

S klikom lahko povečaš katero koli zgornjo sliko z zime 2006.

Bohinj bi naju moral pričakati tako, kot ga je možno videti na zgornjih pomanjšanih slikah. Kakšen je Bohinj to zimo lahko vidite na spodnjih slikah. Samo, da je v resnici še veliko lepše 🙂

Zlatorog ob Bohinjskem jezeru

Racman Jaka 😉

zaščitni znak Bohinja – cerkvica sv. Janeza z mostom

štirje srčni možje – možje, ki so 25. avgusta 1778 kot prvi stopili na Triglav

Na Triglav so šli: Luka Korošec (1747 – 1827) – Koprivnik, Matija Kos (1744 – 1798) – Jereka, Štefan Rožič (1739 – 1802) – Savica in Lovrenc Willomitzer (1747 – 1801) – Stara Fužina ((Mednje se je skril Piroman.))

Prvi ljudje, ki so stopili na njegov vrh, so bili Bohinjci. Največ zaslug za to ima baron Žiga Zois (1747 – 1819), osrednja osebnost v krogu slovenskega izobraženstva konec 18. in začetek 19. stoletja, mecen, lastnik bohinjskih fužin in kopov, ki je v Bohinj prinesel ideje razsvetljenstva, med katerimi gre pomembno mesto njegovi pobudi za prvi vzpon na Triglav.

Prvi znani, a neuspeli poskus pristopa na vrh je leta 1777 v družbi Zoisovih rudarjev opravil sloviti raziskovalec Julijskih Alp, neutrudni svetovni popotnik Balthasar Hacquet (1739 – 1815), naravoslovec in zdravnik. Njegova naklonjenost veliki gori se kaže tudi v tem, da je kot botanik štiri drobne visokogorske cvetlice imenoval po njem.

Triglav je leta 1778 postal eden prvih gorskih velikanov v Alpah, na katerega je stopil človek. “Štirje srčni možje” so proti vrhu krenili po zdaj klasični bohinjski poti skozi Voje ter čez planino Velo polje in visoke Ledine, kjer je nekoč stalo prvo zavetišče v Julijskih Alpah, danes pa Dom Planika. Za Malim Triglavom jih je čakal zloglasni greben, ki so ga možje, sicer obuti v lesene cokle pogumno preplezali. Danes je Triglav daleč najbolj obiskan visoki vrh slovenskih gora. ((To je besedilo, ki ga lahko vsak obiskovalec Bohinja prebere pri spomeniku mož, ki kažejo vrh, ki so ga osvojili prvi.))

Ko sva se malo sprehodila naokoli, sva se odpravila do našega “vikenda”, ki je situiran v vasi Jereka. Tam sva se okrepčala s kavo in kosilom in nadaljevala z uživanjem …

pogled na Jereko, če prideš iz smeri Ribčev Laz … Češnjica in potem zaviješ proti Pokljuki …