Frédéric Beigbeder me je nategnil

Skoraj dobesedno. Ko sem prebrala prvih deset strani njegovega romana z naslovom 2.999sit, sem se zavedla, da je najprej nategnil mojo sestro, da je knjigo kupila, potem pa še mene, da sem jo z užitkom prebrala.

Beigbeder v svojem romanu ((Frédéric Beigbeder, 2.999 SIT, (prevod: Stojan Pelko, Maja Gal Štromar, Mojca Medvedšek), Vale-Novak, Ljubljana, 2004)) opisuje delo francoskega oglaševalskega kopi-urednika, kot sam pojasni svojo pozicijo v oglaševalskem podjetju.

“Sem oglaševalec: ja, onesnažujem ta svet. Sem tip, ki vam prodaja sranje. Ki vas sili, da sanjate o rečeh, ki jih nikoli ne boste imeli. Vedno modro nebo, nikoli grde bejbe, popolna sreča, retuširana s photoshopom. Spucane slike, trendy muzika. Ko boste toliko našparali, da vam bo le ratalo vplačati avto vaših sanj, ki sem ga posnel v zadnji kampanji, bom vmes poskrbel, da ta že zdavnaj ne bo več moderen. Tri korake sem pred vami in vedno poskrbim, da ste ravno prav frustrirani. (str. 14)

Nekaj zelo skrivnostnega se zgodi, kadar s Charliejem, art direktorjem, ki sedi nasproti mene, začutiva, da sva našla idejo, s katero nama bo še enkrat uspelo zriniti en nekoristen proizvod v košarico uboge gospodinje. Kar naenkrat se najina pogleda ujameta v sokrivdi. Skrivnost je dovršena: sprožiti pri ljudeh, ki nimajo sredstev, potrebo po nakupu stvari, ki je še pred desetimi minutami niso potrebovali.” (str. 37) itd. itn.

Torej … Kolikokrat se v trgovini vprašamo, če stvari, ki smo jih zmetali v voziček, dejansko potrebujemo? Meni je grozno vedno, ko se zavem, da bi me razvedril ravno sprehod skozi trgovine. To me razjezi še toliko bolj, ker vem, da imam veliko več kot marsikdo in sploh ne potrebujem še neke nove stvari. Ampak; več imamo, še več bi imeli in še več hočemo. Ni važno, če je življenjskega pomena, ali ne. Padamo na poceni fore blagovnih znamk, ki nas ves čas bombardirajo prav z vseh strani. Če ne gledamo televizije, poslušamo radio. Če ne poslušamo radia, brskamo po internetu ali na wc-ju prebiramo časopise in (predvsem vizualno) zelo privlačne revije. Ko ne delamo nič od naštetega, hodimo po mestu, se vozimo z vlakom, avtobusom in smo prepuščeni na milost in nemilost ogromnih plakatov, ki bolščijo v nas in se prodajajo. Sporočajo nam katera znamka prenosnika, pralnega praška, revije, avtomobila, spodnjega perila, internetnega ponudnika … je najboljša, najbolj ugodna, uporabniku oz. kupcu nabolj prijazna. Sama prostitucija. Trgovci se razgaljajo do kože in še naprej samo zato, da bi nas očarali, začarali in pripeljali do svojih prodajnih polic …

V knjigi sem prebrala tudi tri citate, ki jih je sproduciral um Hitlerjevega “PR-ovca” Josepha Goebbelsa. Taiste citate sem zasledila tudi v prvem delu romana Sergeja Minajeva, Media sapiens, ki je z mano priletel iz Moskve. ((Preostanek prve knjige Media sapiens ruskega pisatelja Sergeja Minajeva (originalno: Сергей Минаев: Media Sapiens) in njeno nadaljevanje potrpežljivo čakata, da ju predelam.)) Minajev se sicer v svojih romanih, sodeč po naslovih, najbrž bolj kot z reklamo oz. oglaševanjem ukvarja z mediji. Ampak kaj več o teh romanih mogoče napišem, ko ju predelam. ((Opomba: branje ruščine mi ne gre tako hitro kot branje materinščine 🙂 )) Torej …

“Ne prizadevamo si za resnico, ampak za doseženi učinek.” “Propaganda neha biti učinkovita tisti hip, ko postane očitna.” “Večja ko je laž, lažje ji nasedejo.” (str. 28, 29)

Zgornje citate sem navedla predvsem zato, ker se mi zdi njihova resničnost, ki je v naši dobi še močnejša, prav grozna. Misel na to, da me skoraj na vsakem koraku nekdo poskuša nategniti, me straši. Kri mi zledeni tudi ob vsakem trenutku, ko se zavem, da sem jim spet nasedla. Sprašujem se, kam se je izgubila resnica. So jo vsi ti oglaševalci, ki ponavadi stojijo tudi za vsemi medijskimi hišami, ugrabili in jo zaprli na nam neznani samotni otok v malo temnico, kjer se ne more niti zravnati ali uleči? Najbrž so jo poslali na otok, kjer še danes živita npr. Elvis Presley in Charles Bukowski in sta od ne-dela skozi leta postala dva navadna izprijenca, tako kot vsi ostali. ((Kaj več o tem otoku lahko preberete v zadnjih poglavjih 2.999SIT. Reklama 😉 ))

Šok, ki ga 2.999SIT na začetku zbudi v bralcu, skozi nadaljnja poglavja izgublja svojo moč. Preveč denarja škodi. Predvsem zato, ker imaš vse, kar se da na tem svetu kupiti. Nimaš pa ljubezni. Nje se ne da kupiti. Je brezplačna in magična. Pride v tiste luknjice, kjer so jo ljudje pripravljeni sprejeti z odprtimi rokami in se potem tudi truditi zanjo. A ne z bogatimi darili. Ta le izpridijo vse skupaj in na koncu za zapahi prebereš pismo, ki se je znašlo v nabiralniku tvoje spletne pošte. Pismo je pred smrtjo napisala in odposlala ženska, ki si jo neizmerno ljubil, a si jo kljub temu, skupaj z vajinim razvijajočim se otrokom pod njenim srcem, odgnal stran.

Nauk zgodbe je … berimo dobre knjige, ne pustimo se nategovati in čimbolj mislimo s svojo glavo. Ljubezen bo že prišla. Brez reklame. ((Tole nima nobene veze z današnjim praznikom sv. Valentina. 😀 ))