Peterburg – Ob ponedeljkih je Ermitaž zaprt

Ker se je Marijana dogovorila z Anjo, da bosta skupaj šli naokoli, sva s Piromanom v torek ostala sama za oglede. Odpravila sva se do postaje Gorkovska in si najprej privoščila topel zajtrk – palačinko z gobami v kisli smetani in sirom 😛 Potem sva se sprehodila do domnevno najbolj severne mošeje. Nisva se trudila, da bi si ogledala tudi njeno notranjost, saj to ni turistični kraj, ampak prostor, kjer se zbirajo peterburški muslimani. Lani smo si jo želele ogledati s sošolkami, a so nas po dolgem obotavljanju tam okoli prosili, če lahko odidemo. Zato midva nisva predolgo hodila tam okoli. Naprej so naju gnali tudi črni oblaki, ki so začeli zakrivati sonce.

peterburška mošeja, ko se je sonce še trudilo s svojimi žarki

oblaki so se že zbirali

Tako sva se podala naprej čez široke ceste in most na otok, kjer stoji Petropavlova utrdba. To je bila prva utrdba, ki jo je dal car Peter I. zgraditi v začetku 18. stoletja, da bi se branil pred Švedi. Utrdbo prenavljajo, zato sva se morala do vhoda za obzidje podati kar po nabrežju reke Neve, kjer sva videla nekaj vztrajnih kopalcev. Ko sva prišla za obzidje, je pihal že tako mrzel veter, da sva morala z nahrbtnikov vzeti najine vetrovke. Ogledala sva si kip Petra I., ki s svojo malo glavo na velikem telesu deluje malo groteskno. Potem sva se podala naprej, saj sva se odločila, da bova zaradi očitnega poslabšanja vremena, odšla kar v zavetje Ermitaža.

petropavlovska utrdba ob reki Nevi

kip Petra I., ki ga je občudoval Piroman

Preden sva prišla do Ermitaža, naju je že prav lepo napihalo. Na ploščadi pred muzejem so naju zmočile že tudi prve dežne kaplje. Zmotilo naju je tudi pomanjkanje turistov. Sprehodila sva se mimo visokih zaprtih vhodnih vrat, pred katerimi je bila neka tabla, ki sem jo le nahitro preletela in spregledala, da na njej piše tudi to, da je svetovno znani muzej Ermitaž ob ponedeljkih zaprt. Zato sva v upanju, da bova vhod našla nekje drugje, prehodila celo dolžino muzeja. Nato sva se vrnila nazaj do vhodnih vrat in ob ponovnem branju table ugotovila, da z občudovanjem umetnin ne bo nič.

cerkev znotraj petropavlovske utrdbe z zvonikom, ki meri okoli 150 metrov

Veter in dež sta naju pregnala v ozke ulice proti Nevskemu prospektu, kjer sva v eni od stranskih ulic našla kafeterijo Kofe haus in si privoščila kavo. Kava v Rusiji sploh ni poceni; približno 1,60 €, kolikor moramo odšteti za ta napitek v Ljubljani, se ob njihovih cenah zdi prav malo. Za navadni espresso – 90 ml – sva dala 95 rubljev = 2,56 €, za ameriški espresso z mlekom – 120 ml – pa sva odštela 99 rubljev= 2,67 €. Medtem ko sva se grela in krepčala v kafeteriji, se je zunaj prav lepo začel zlijati dež.

medveda z nagobčniki na ulici

Po kavi sva si privoščila še vsak eno palačinko, ki so jih delali v isti ulici. potem sva se odpravila do bližnje knjigarne in nato s kapucami na glavi in marelo v roki še do Kazanske cerkve, ki so jo zgradili po vzoru rimske bazilike Svetega Petra, in si (brezplačno) ogledala njeno notranjost. V tej cerkvi je pokopan znani ruski general Kutuzov, ki je leta 1812 pomagal premagati Napoleona in ga pregnati iz Rusije.

Ermitaž

Ker so nam prejšnji dan v eni od knjigarn povedali, da je nekje za Kazansko cerkvijo pošta, sva se odločila, da jo poiščeva in oddava tistih nekaj kartic. Pošte kljub množici prehojenih ulic tam okoli nisva našla. Sva pa imela srečanje s uličnim tatom …

ena od ulic za Kazansko cerkvijo

Hodila sva po ozkem pločniku. Jaz spredaj, Piroman kakšen meter za mano. Kar naenkrat sem zaslišala, kako je zavpil: “Ej!” Najprej se mi je zdelo malo čudno, da bi na tak način želel poklicati mene. Ko sem se obrnila, sem videla, da je zraven njega nek fante in oba držita enega od manjših predalov Piromanovega nahrbtnika. Nisem se zmenila za gospoda v uniformi, ki je stal nekaj metrov naprej, tako kot se tudi on ni zmenil za nas. Šla sem do Piromana in ga vprašala kaj se je zgodilo. “Tip mi je odprl ruzak!” je povedal ves razburjen. Predrzni gospodič pa: “Kaj je?!” “Kaj, kaj je?! Kaj delaš?” sem nakako izdavila v ruščini. Potem, ko sva s Piromanom ugotovila, da mu nič ne manjka, sem tatiča z nekaj ruskimi besedami nagnala, naj odide. Ta pa me je skoraj nadrl, kaj mu težim, da bo že šel. V zraku je bilo kar precej adrenalina 🙂

stavba admiratelstva

bronasti jezdec

Po neprijetnem srečanju sva se določila, da se odpraviva še do Bronastega jezdeca, kipa, ki ga je Petru I. dala postaviti carica Ekaterina II. ((Katarina Velika)) Ta kip pa je glavni “junak” tudi v znani Puškinovi poemi Bronasti jezdec. Kislo vreme, ki ni kazalo nikakršne želje po spremembi, naju je pripravilo do tega, da sva najino popotovanje skozi center Severne prestolnice zaključila kar tam. Že kar dobro premočena sva se odpravila nazaj do hostla.

Pred spanjem smo se na podlagi vremenske napovedi az naslednji dan odločili, da se bomo odpravili do Novega Peterhofa, ki leži 30 km stran od Peterburga.