Peterburg – Izlet v Novi Peterhof ob Finskem zalivu

Radovednost nas je gnala, da bi si ogledali še kakšen drug kraj v bližini Sankt-Peterburga. Velikokrat je pri omembi potovanja v drugo največje rusko mesto rečeno, da si je treba ogledati tudi Peterhof oz. Novi Peterhof, kjer si je Peter I. postavil svojo rezidenco. Tik ob morju si je dal zgraditi park, ki naj bi bil kopija vrtov znanega pariškega Versaillesa, ki pa si ga mi zaradi vstopnine nismo ogledali.

letna rezidenca ruskega predsednika (z avtobusa)

Gremo lepo po vrsti … Ker nam ruščina ni tuja, smo se odločili, da si izlet v Novi Peterhof organiziramo sami. Na metro postaji Avtovo smo se srečali z dvema sošolkama – Anjo, ki je v Peterburg prišla iz Moskve, kjer je bila na trimesečnem študiju in Ireno (tudi kolegico po blogu Rusalko), ki bo še vse do junija ostala na severu Rusije in pilila svojo ruščino 😉 Skupaj s puncama in Ireninim fantom, ki je prišel na (pre)kratek obisk, smo se usedli na avtobus številka 300 in se za 45 rubljev (1,4 €) odpravili v 30 kilometrov oddaljeni Novi Peterhof, ki se nahaja tudi na seznamu krajev pod zaščito UNESCA.

Ker avtobus ustavlja predvsem takrat, ko se nekdo pripravi, da bo izstopil na njemu znani postaji, smo bili zelo veseli, da imamo s sabo Ireno, ki je omenjeno pot, kolikor vem, prepotovala skoraj vsak dan odkar je odšla študirat v Peterburg. Povedala nam je, da moramo biti pozorni na veliko pisano cerkev na levi strani. Ko smo jo zagledali, smo se pripravili in izstopili. Naš pohod se je začel.

“pisana” cerkev v Novem Peterhofu; tik ob avtobusni postaji

Najprej smo si ogledali pisano cerkev. Odpravili smo se tudi v notranjost, ker smo upali, da nam bo uspelo priti na enega od cerkvenih stolpov, da bi užili mesto še s ptičje perspektive. A nas je razočarala gospa, ki je v cerkvi prodajala svečke, ikone, knjižice itd., ko nam je povedala, da gremo lahko na stolp samo, če je pri določenih stopnicah nekdo, ki spušča na stolp. Ampak čez stopnice je bila napeljana neka vrv, kar je pomenilo, da z našim vzponom ne bo nič. “Mogoče bo pa kasneje priložnost, da se vrnemo in poskusimo našo srečo,” smo si rekli in odšli nazaj na sonce in proti znamenitim fontanam.

za palačo se šopirijo fontane

Na drugi strani ceste smo videli park in se podali tja. Vleklo nas je proti morju. Najprej smo obhodili palačo, ki je preurejena v hotel. Cesta nas je pripeljala na veliko dvorišče oz. parkirišče, ki je vodilo v dva parka. Za vstop v park s fontanami, ki naj bi bil posnetek že zgoraj omenjenih versajskih vrtov, so zahtevali 150 rubljev (4,45€), kar se nam je zdelo predrago. Zato smo se po ogledu zemljevida, ki je govoril o neposredni bližini morja, odločili, da se odpravimo na sprehod po “neplačljivem” parku in tako pridemo do obale.

parkirišče – na desni strani so blagajne in vhod v park z vodometi, na levi strani pa je vhod v brezplačni park

zlati zvoniki še malo bliže

vodnjak

prišli smo na idejo, da bi se slikali, ko bomo vsi v zraku … postavili smo stojalo, nastavili samosprožilec in skakali … enkrat nam je celo uspelo 🙂

Žal ni bilo tako lahko, kot smo mislili. Ko smo prišli iz parka, smo se znašli na cesti, ki nas je vodila naprej. Potem smo se odločili, da jo mahnemo kar po bližnjici čez polje, ki je bilo ves čas na naši desni strani. Poljska pot nas je vodila mimo divjih odlagališč, čez most pod katerim je tekel rjavkast potoček in naprej v nekakšen gozdiček. Vse skupaj je bilo malo strašljivo, zato smo se vrnili kar na cesto, ki smo jo zagledali nekaj deset metrov pred sabo. Nekoliko utrujeni smo prišli do neke bolj osamljene avtobusne postaje, kjer smo gospodiča, ki je ravno prišel tja, povprašali, če nam lahko pove, kako naj pridemo do morja. “Po tisti potki,” nam je pokazal stezico, ki se je spustila pod cesto in zavila v gozd. Nekoliko nezaupljivo smo se spogledali, a vseeno upoštevali njegov nasvet. Po stezici, ki se je spremenila v gozdno cesto, skozi gozd mimo divjih odlagališč in vrtičkov smo končno prišli do Finskega zaliva.

za tem poljem valuje morje Finskega zaliva

poljska pot

smeti

ruski vrtičkarji

Kakšnih 15 metrov stran na naši desni sta bili parkirani dve ladi. Štiri ali pet možakarjev s psom si je čez nekaj časa zakurilo ogenj. Dva sta se na morje odpravila kar v gumijastem čolnu. Bilo nam je malo neprijetno, ker se je najbrž že od daleč videlo, da nismo domačini. Vseeno smo dobre pol ure posedali na mivkasti obali ob rjavem morju Finskega zaliva. S Piromanom sva se odločila, da se odpraviva še na krajši sprehod po obali, ker je bil pogled na odprto morje za ovinkom. Nisva prišla daleč, saj sva v daljavi zagledala parkirane motorje okoli katerih je bilo nekaj ljudi. Tipična turista, s fotoaparatom na stojalu nisva imela dovolj poguma, da bi se srečala z domačini. Verjamem, da se ne bi zgodilo nič, ampak Rusija je vseeno Rusija 🙂

končno! Finski zaliv

zabava na morju se začenja

Sankt-Peterburg v daljavi

Potem smo se počasi vrnili na najbližjo avtobusno postajo, počakali, da je proti nam pripeljal avtobus št. 300, mu pomahali, naj nam ustavi in se odpeljali nazaj v Severno prestolnico. Na poti nazaj nas je grelo toplo sonce in nas skupaj z utrujenostjo prav lepo uspavalo 🙂

Zadnji dogodivščini ta dan sta bili še pozno kosilo v obliki palačinke in obisk ene od knjigarn. Ker smo upali, da nas bo naslednji dan (sreda 14.5.) spet razveselilo lepo sončno vreme, smo se odločili, da bomo obiskali otok Kronštadt sredi Finskega zaliva, vendar vreme ni bilo na naši strani 😉