Bohinj z Vodnikovega razglednika

Po različnih koncih Ljubljane sva pobrala kolege blogerje. Prtljažnik smo napolnili z nahrbtniki, hladilno skrinjo, športnimi rekviziti, spalno vrečo in deko in se odpeljali proti Bohinju. Tokrat malo drugače – čez Pokljuko.

opremljeni, kot da gremo na pot za najmanj teden dni

Na Bledu smo zavili proti Pokljuki in se najprej ustavili v slavni slaščičarni Šmon in se pokrepčali s kremšnitami in kavo. Potem smo se podali po relativno ovinkasti cesti skozi Gorje, Zatrnik … in se začeli spuščati proti Gorjušam in Koprivniku. Zavili smo v vas Koprivnik in pri cerkvi zavili levo, kamor nas je usmerjal že prvi smerokaz z napisom Vodnikov razglednik. Jeklenega konjička smo parkirali med šolo in gasilskim domom. Do cilja, kjer nas je čakal čudovit razgled na cel Bohinj, smo se morali podati kar peš. Ampak pot je bila tako prijetna, da se nihče ni pritoževal. Vsi smo uživali v vonju planinskega zraka in pokošene trave, ki jo je starejši gospod ravno takrat obračal. Taisti gospod nam je nakazal tudi pravo smer proti razgledni točki. Torej, ko boste prišli čez travnik in se znašli pred cesto, morate desno 😉

eden od smerokazov > Vodnikov razglednik

Po 15 minutah hoje po gozdu smo se znašli na kraju, kamor je zahajal Valentin Vodnik, ko je bil župnik na Koprivniku (1793-1797). Vodnik je tudi “krivec” za ime male jasice, od koder naj bi z zastavo mahal Žigi Zoisu, ki je živel v Bohinjski Bistrici. Ta podatek mi je ostal še iz osnovne šole. Samo vzrok oz. namen mahanja sem pa pozabila. Dolgo je že, odkar sem hodila v OŠ 😉

Malo smo posedeli in se nastavljali soncu in žuželkam. Jaz sem poskrbela za malo izobraževalnega programa in sopotnikom povedala imena vasi, ki smo jih videli. Z imeni hribov pa nisem ravno na tekočem. Pomirja me že sama misel na to, da so, ne gled na to, kako jim je ime. Se mi zdi, da ne bi mogla živeti brez njih. Pa ne zato, ker me vleče gor, ampak ker je pogled na mogočne vrhove iz doline tako zelo lep. Sploh zjutraj, ko jih obsijejo prvi sončni žarki, in zvečer, ko tonejo v temo.

Spodnja Bohinjska dolina (Kobla in Bohinjska Bistrica)

Najprej smo pogledali na levo, kjer smo sredi hribov videli zeleno fliko, ki se imenuje Kobla – zimski raj za smučarje, poleti pa obilje hrane za ovce, kolikor vem. Pod Koblo leži Spodnja Bohinjska dolina z Bohinjsko Bistrico – največjo vasjo v Bohinju 😉

Zgornja Bohinjska dolina (Češnjica, Srednja vas, Studor, Stara Fužina)

Pogled se nam je nato ustavil na Zgornji Bohinjski dolini, ki leži med Rudnico na levi in Studorjem na desni strani. ((O Bohinju, njegovih vaseh, dolinah in nastanku bom kaj več napisala kdaj drugič. Upam, da kmalu 🙂 )) Do Bohinjskega jezera, ki se je kopalo v soncu, smo “šli” skozi Češnjico, Srednjo vas, mimo Studorja, kjer stojijo znameniti bohinjski kozolci in naprej skozi Staro Fužino.

Vodnikov razglednik in pogled na Zgornje in Spodnje Podjelje

Skrajno desno pa sta se videli še vasi Zgornje in Spodnje Podjelje.

Kot pravi planinci smo se vpisali tudi v knjigo vtisov, o kateri je nekaj napisala tudi Irena.

naš podpis

S 1017 metrov nad morjem smo se spustili v dolino in na višini 600 metrov v zavetju vasi Jereka spili še eno kavo. Potem smo se odpravili na kosilo – pice velikanke so za nas spekli v piceriji Ema. ((Slika pice je pri Ireni)) S polnimi želodci smo se odpeljali do jezera oz. do Ukanca. Pri hotelu Zlatorog smo pustili avto in se sprehodili do jezera. Utaborili smo se na obrežju rečice Savice, ki od slapa Savica priteče v jezero. Od tam smo lahko opazovali tudi Skihotel Vogel.

Skihotel Vogel

Z enega konca jezera smo se prestavili na drugega – v Fužinarski zaliv, kjer je ponavadi največ kopalcev, saj je tam najbolj topla voda in tudi največ prostora za poležavanje. Da smo lahko avto parkirali v neposredni bližini jezera smo odšteli 2 evra za parkirnino (1€ na uro). Plačali smo parkomatu, ki nadomešča počitnikarje, ki so včasih pobirali parkirnino na parkiriščih okoli jezera.

zahajajoče sonce

Vztrajali smo še kar nekaj časa po tem, ko je sonce že padlo za hribe in je postalo rahlo hladno. Čakali smo, da pride ura, ko smo se lahko prestavili na Ribčev Laz, kjer je bil drugi koncert v sklopu Festivala Kanal. Spustili smo se v kanal, si naročili pijačo in uživali v glasbi, ki jo je iz kitar in grl izvabljal duo Samba de bluez. Po pavzi smo bili skupnega mnenja, da je čas za vrnitev v prestolnico. Dan je bil kar dolg, a se ni vlekel niti za minuto. Imeli smo se zelo lepo. Tako so rekli tudi Nina, Irena, Seks in Piroman, ki so mi delali družbo.

obiskovalci festivala kanal

Samba de bluez

Naslednji teden se vrnem domov na kmečko ohcet 😉