Jesen je končno dobila priložnost, da pokaže kako lepo se zna obleči v razne barve. Končno je namreč posijalo sonce izza debele plasti oblakov. Midva pa sva imela to srečo, da sva lahko en tak lep dan namenila mini izletu. Ker že dolgo nisem bila doma, sva se odločila, da greva v naše konce pogledat moje starše.


Bohinjsko jezero jeseni

Okoli treh popoldan sva se odpravila do jezera. Najprej sva si ga ogledala z mostu, potem pa sva šla pogledat, kakšno je “fruktalovo” drevo jeseni. Bila sva navdušena. Ne samo nad barvami, ampak tudi nad mirom, ki vlada v naših koncih v tem letnem času. Po glasnem poletju je jesenski mir prava radost.


“fruktalovo” drevo v barvah

Pri jezeru se nisva dolgo zadrževala, ker sva si izbrala drug cilj za najin sprehod. Odpravila sva se do Hudičevega mosta in naprej v korita Mostnice. A ker nisva imela dovolj časa (doma sem obljubila, da prideva okoli 17h), korit nisva prehodila v celoti. Je pa to vsekakor destinacija, ki se ji bom enkrat posvetila v celoti. Če sem že Bohinjka, želim videti slap Mostnice, ki je na koncu doline Voje. Lipovčeva gospa, ki naju je ustavila na koncu najinega sprehoda in naju razveselila z domačimi jabolki, pa nama je povedala, da so včasih skupaj z možem in otroki poleti hodili na dopust na fužinarsko planino Laz, kjer je čudovito. Mogoče me planina ali vsaj korita vidijo še to jesen, če bo le čas in lepo vreme 🙂

Za znameniti Hudičev most, ki se nahaja v Stari Fužini, ste najbrž že slišali. Večinoma vsi, ki bi radi videli to čudo, pustijo svoje jeklene konjičke pri cervici sv. Pavla v Stari Fužini, kjer stoji tudi smerokaz, ki usmerja tudi v Korita ali Vintgar Mostnice.


apartmaji, Korita Mostnice, Uskovnica, sv. Pavel, Oplenova hiša

Na poti proti Hudičevemu mostu lahko vidite tudi Zoisovo graščino, ((Več o Žigi Zoisu si lahko preberete na strani www.bohinj.si, na katero pridete tudi s klikom na sliko Zoisova graščina.)) kjer so danes stanovanja. Včasih pa naj bi tam bile fužine, ki jih je vodil Žiga Zois. Znameniti mecen, mineralog, baron Žiga Zois je bohinjske fužine (v Bohinjski Bistrici in Stari Fužini) kupil leta 1777. V njihovo izboljšanje je vložil veliko energije, v obrate je uvedel nov rudarski režim in tako izboljšal oskrbo fužin z rudo. Ker je upal na novo odkritje rude, je sponzoriral tudi prvo odpravo na Triglav, ki so ga avgusta 1778 prvič osvojili štirje srčni možje. Čeprav legenda pravi drugače, pa je bil v resnici ravno Zois tudi “hudič”, ki je ukazal gradnjo Hudičevega mosta čez Mostnico.


Zoisova graščina

Po 10 minutah sva prišla do Hudičevega mosta, kjer je soteska najgloblja. Most se dviguje kar 20 metrov nad sotesko. Po legendi naj bi ga zgradil sam hudič, ki je za plačilo zahteval prvo dušo, ki bo šla čezenj. Vendar so ga prebrisani kmetje pretentali in namesto človeške duše je dobil pasjo.


Hudičev most


Hudičev most s tal


pogled na Hudičev most s poti, ki vodi naprej v vintgar

V knjigi Bohinjske pravljice, ki jo je uredila in napisala Marija Cvetek, je tudi legenda o nastanku Hudičevega mosta. Legenda je zapisana, tako kot ostale pravljice, bajke, legende in druge zgodbice – v bohinjskem govoru, ki je severozahodni del gorenjskega narečja. Več o bohinjskem govoru je na zadnjih straneh knjige napisala avtorica, saj je bralca želela tudi malo podučiti, kako se le-ta izgovarja. Vsak zapis v knjigi ima tudi “prevod” v slovenščino 🙂

Prepis legende ((prevod v slovenščino je v opombi na koncu legende))…

Včas so zapodval, kokó so deval Hudičov most. Do večera so deval, potle j bo pa zjutra vse podrto. Je pa rekov aden: “Hudič nej deva ta most, jest ga na bom.”

Potle ga j pa res hudič začev devat. So ga pa baral, koga voče za von. Je pa rekov:”Ta prva duša, k bo šla čez most, tisto dušo m te dal.”

Potle so pa zvečer premišljeval, kdo bo tkuj nasrečen. Je pršlo pa anmo kmeto na misov, k je imov psa. Je rekov: “Jest bom pa vzev ano fajn telečjo kost pa psa s sabo.” Jo j pa čez most vrgov, pes je šov pa za njo. Hudič je pa dobiv pasjo dušo. Potle j biv pa tkuj jezn, da j tkuj z repam mahov, da j vso vograjo podrov. ((Včasih so pravili, kako so delali Hudičev most. Do večera so delali, zjutraj je bilo pa vse podrto. Je pa nekdo rekel: “Hudič naj dela ta most, jaz ga ne bom.” Potlej ga je pa res hudič začel delati. So ga pa vprašali, kaj hoče za lon. Je pa odvrnil: “Prva duša, ki bo šla čez most, tisto dušo mi boste dali.”
Zvečer so premišljevali, kdo bo tako nesrečen. Se je pa spomnil kmet, ki je imel psa. Je rekel: “Jaz bom pa vzel eno veliko telečjo kost pa psa s seboj.” Jo je pa čez most vrgel, pes je pa tekel za njo. Hudič pa je dobil pasjo dušo. Bil je tako jezen, tako je z repom mahal, da je vso ograjo podrl. (Prepisano iz knjige Marija Cvetek: Bohinjske pravljice) ))


pogled v globino s Hudičevega mosta

Ko sva poslikala most in se napila vode iz bližnjega potočka, sva jo mahnila naprej po poti v korita, ki jo bo treba malo bolj urediti. Nočem sicer, da bi pot na primer asfaltirali ali kaj podobnega, saj mora ostati naravna. Najbolj pomembno bi bilo, da bi popravili ograjo, ki je narejena z debelih jeklenih vrvi, ki so se na nekaterih mestih zarasle v drevesa. V koritih je verjetno predvsem poleti kar veliko ljudi, med njimi je tudi veliko tistih, ki hodijo na vodeno soteskanje, zato se mi zdi, da je najbolj pomembna ravno urejena ograja.


tabla, ki obiskovalce ne seznani samo z zemljevidom vintgarja in nekaterih drugih poti, ampak mu postreže tudi s podatki o koritih ((S klikom na zgornjo sliko, lahko preberete podatke o koritih.))


v tej hišici naj bi poleti pobirali prispevek za urejanje poti, za katerega ne vem, koliko znaša

Mostnica

Približno po pol ure hoje, slikanja, občudovanja in iskanja Mostnice v črnih globinah sva se odpravila nazaj proti avtu. Še preden sva prišla do avta, naju je ustavila Lipovčeva gospa, ki je ravno obirala jabolka. Videla naju je že na začetku, ko sva se odpravljala na sprehod. Nazaj grede pa naju je zaustavila s ponujanjem jabolk. Ko me je malo bolj pogledala, se je nasmehnila in rekla: “Aja, saj tebe pa poznam. Sploh te nisem spoznala prej. Saj veš, tukaj mimo gre veliko ljudi, pa še sončna očala imaš.” 😀

Ko smo se poslovili, se nama je opravičila, da naju je zmotila, ampak se je bilo tako lepo pogovarjati z nama 🙂 Ljudje, ni se treba opravičevati, če me zmotite za pogovor. Sicer pa obožujem pogovore s starejšimi ljudmi, ker vedno izvem kaj novega in zanimivega. Če se pogovarjamo o domačih stvareh, mi je še toliko bolj zanimivo.


Rudnica


cerkev sv. Pavla

Najin izlet se je zaključil s pico in klepetanjem pri nas doma. Zvečer pa sva se vrnila v prestolnico. Upam, da bova pobeg v naravo kmalu ponovila 😉