Piromanovemu bivšemu cimru sva že debelo leto obljubljala, da prideva na obisk. Končno sva se odločila, našla čas, se dogovorila z njim oz. njegovo mlado družinico in se odpeljala v Prekmurje.
Kljub temu, da sva bila v Črenšovcih naročena šele enkrat popoldan, sva se odločila, da bova temu delu Slovenije namenila cel dan. Zame je bilo to prvič. Prvič, da sem gledala Panonsko nižino in občudovala širna polja. Rumena koruza, zeleni travniki in modro nebo z belimi oblaki so name naredili močan vtis.
Odločila sva se, da se najprej odpeljeva v smer proti Gornji Radgoni, kjer sva lahko “občudovala” kolone tovornjakov. Mislim, da sedaj res razumem tiste, ki bentijo nad hrupom … Pot naju je od Gornje Radgone vodila naprej proti Murski Soboti. Ker sva hotela videti mlin na Muri, sva se najprej odpravila proti Veržeju, kjer je Babičev mlin. A ga nisva našla. Nikjer ni bilo nobene table, sama pa sva se pred odhodom premalo pozanima, kako se točno pride do njega. Kar naenkrat sva ugotovila, da sva že pri Beltincih, čez približno 15, 20 minut pa sva že parkirala v Murski Soboti.
gornjeradgonske kolone tovornjakov
Odločila sva se, da se bova sprehodila skozi glavno mesto Prekmurja. Upala sva tudi, da bova med sprehodom našla TIC, kjer nama bodo povedali, kje najdeva mlin na Muri. Najprej sva se znašla na Trgu zmage. Spomenik, posvečen vsem, ki so se v času druge svetovne vojne borili proti okupatorju, sva si ogledala z vseh strani.
Trg zmage
Potem je najino pozornost pritegnil visok zvonik na drugi strani ceste. Odpravila sva se proti cerkvi in ugotovila, da priprada evangeličanom. Ker je bila odprta, sva izkoristila priložnost in si jo ogledala še od znotraj.
evangeličanska cerkev
Njena notranjost naju je očarala. Na zgibanki, ki sva jo vzela v cerkvi, sva prebrala, da so cerkev v neogotskem stilu zgradili (šele) leta 1910. V sredini rozete nad oltarjem se je v soncu svetila podoba Martina Luthra.
notranjost evangeličanske cerkve
Na prvi strani omenjene zgibanke, je Piroman zagledal sliko, ki nama je govorila, da morava samo nazaj čez cesto in skozi čudoviti drevored in že se bova znašla pred Soboškim gradom.
Soboški grad
Okoli gradu, kjer je sedež Pokrajinskega muzeja, se razprostira velik park, ki je bil poln starih staršev in mamic z vozički. Lepo jesensko vreme so izkoristili tudi nekateri šolarji. Zaradi vseh ljudi nama je bilo malo nerodno, ko sva tako blodila naokoli in slikala ljudi, vodomet v malem jezercu, graščino …
Ogledala sva si tudi grajsko dvorišče in nadaljevala skozi stranska vrata.
na dvorišču gradu ob kavici sedita dve punci
Pot naju je vodila naprej po mestnih ulicah. Znašla sva se tudi pri tržnici. V njeni neposredni bližini je polno lokalov. Okoli ene od miz, je sedela vesela druščina in uživala v zvokih glasbe, ki jo je zanje in za vse, ki smo se takrat potikali po tisti ulici, izbiral neki DJ z veliko mešalno mizo pred sabo. Spomnila sem se na film Petelinji zajtrk in na muzikanta, ki je enkrat svojim prijateljem potožil, kako se on v lokalu, kjer dela, trudi z izbiro dobre in kvalitetne glasbe, a ga nihče ne ceni. Tisti, ki ste gledali film, se boste mogoče spomnili o čem pišem. Zdaj vem, kje je Lainšček našel navdih za svojega muzikanta 🙂
vesela druščina ceni izbrano glasbo
Ko sva prišla do konca ulice z živo glasbo, sva zavila levo in pred sabo najprej zagledala zamljevid mesta, potem pa še turistično informacijski center. Prijazna gospa iz TICa naju je založila z vsem mogočim materialom v zvezi s Soboto. Preden nama je svetovala, kje bi se lahko dobro najedla, sva izvedela še kje bova našla mlin na Muri. Pa ne Babičevega v Veržeju, ampak Otok ljubezni v Ižakovcih.
Preden sva se odpravila do mlina, sva preizkusila Taverno Huber na Cankarjevi ulici 56.
Taverna Huber
Na letaku, ki sva ga dobila od gospe v TICu, je bilo napisanih nekaj tipičnih prekmurskih jedi. Oba sva se odločila, da bo ta dan zaznamovala tudi prekmurska hrana. Piroman se je že na začetku odločil, da bo jedel bograč, jaz pa sem natakarja najprej prosila, če mi lahko razloži kaj je to dödöle. Ko mi je povedal, da je to krompir z moko, praženo čebulo in kislo smetano, sem naročila. Bilo je mastno in slastno. Dobesedno. Žal mi je samo, da sem morala pol porcije pustiti, ker nisem mogla več. Krompirjevi žganci, kot naj bi se tudi reklo tej jedi, so bili res odlični! Tega se bom tudi sama enkrat lotila.
dödöle
Piroman pa je dobil bograč, ki je bil tako kot moji dödöle, ODLIČEN! Glede hrane v Taverni Huber naj povem samo še to, da sva za kosilo (dödöle (4,20€), bograč (5,90€), 2-krat deci refoška (2×0,90€), dve prekmurski gibanici (2×2,80€ + 0,30€ za embalažo), ki sva ju pojedla šele zvečer v LJubljani in kavo(0,90€)) odštela 18,70€.
bograč
Po kosilu in kratkem klepetu z natakarjem o tem od kod sva prišla, sva se odpravila proti avtu. Na poti do parkirišča, sva se ustavila še v katoliški cerkvi sv. Nikolaja.
sv. Nikolaj
Ogledala sva si tudi njeno notranjost, ki je zelo lepa. Na tej sliki se sicer ne vidi, ampak na stranskih ladjah so čudoviti vitraži.
notranjost sv. Nikolaja
Potem sva se odpravila do parkirišča. Usedla sva se v avto in opazila, da nama punca v avtu, ki v koloni čaka na zeleno luč, maha in kaže s prstom proti zraku. Jaz jo gledam in ničesar ne razumem. “Pa kaj je? A sva kaj zgubila? Ni mi jasno. Jaz jih ne poznam.” Potem pa je fant, ki je vozil, celo stopil iz avta, se obrnil proti nama in pokazal na streho. In Piromanu se je posvetilo … Vrečko z najinima prekmurskima gibanicama je pozabil na strehi. Pomahala sva jim v zahvalo in se smejala sama sebi.
Ko sva se potem pripeljala do parkirišča pri Otoku ljubezni, sta bila tam zaparkirana samo dva avtomobila. Izbrala sva si svoj prostor in se odpravila proti Muri.
kaj je to gneča?
Sprehodila sva se po mlinu in si ga ogledala z vseh strani.
vrteči se zobniki
mlinsko kolo
Mura, ki teče hitreje, kot sem si predstavljala ((Mura je zelo nevarna reka, ker je njen tok zelo hiter in ima veliko vrtincev. V njej naj bi utonilo že velikoljudi.))
Nato sva opazila, da se vstopnina plača v sosednji hišici. Blizu hiše, kjer je tudi muzej, ki prikazuje delo bürjašev, sva videla gospoda, ki je na kup dajal listje. Vprašala sva ga, kje lahko plačava vstopnino, saj se nama je zdelo nepošteno, da bi se temu kar izognila. Za 1,50€ (vsak) sva si ogledala še film o bürjaših, delavcih, ki so tudi po 30 let utrjevali breg Mure, da ni poplavljala. Nekaj o teh možeh nama je povedala tudi punca, ki je prodajala vstopnice.
Za 0,80€ sva kupila še kilogram pirine polnozrnate moke, zmlete v mlinu in odšla še malo naokoli. Ogledala sva si tudi splav, ki Prekmurce vozi na drugo stran Mure v Prlekijo in Preleke v Prekmurje.
plavajoči mlin na Muri
splav, ki vozi čez Muro
Ker je najin gostitelj medtem že sporočil, da se je vrnil iz službe, sva se odpravila do Črenšovcev, kjer naju je pričakalo drugo kosilo in mini ogled kraja. Na pot proti Ljubljani sva se odpravila, ko se je že spustila noč. Po nasvetu domačinov sva ubrala pot proti Ormožu oz. Slovenski Bistrici, kjer sva se priklopila na avtocesto in po dobrih dveh urah spet parkirala v Šiški.
moka iz mlina
Prekmursko gibanico sva pogrela v pečici in jo posula s sladkorjem. Bila je odlična.
prekmurska gibanica, ki sem jo do zdaj vedno dobila v obliki kocke oz. kvadra
Z izletom sva bila oba zelo zadovoljna. Glede na to, da so naju tako vabili nazaj, se bova najbrž še vrnila. Tako ali tako je ostalo še veliko krajev, ki jih nisva videla 🙄
Lepo si to napisala. Spomnila si me na najino (verjeli ali ne) poročno potovanje po Prekmurju. Takrat sva rekla, da se zagotovo še kdaj vrneva… Pa se še nisva, no, nismo. ŠE
Prav všečen občutek je bil, ko sem to prebirala, ko so mi ti kraji domači kraji.
Ko vem, da bi nikoli ne živela nikjer drugje, kot v mojem Prekmurju.
Z düšo pa s tejlon san Prekmurka.
Pa ponosna san natou.
Pa nega lepšoga, gda v bejloj Lublani naroučin v prekmurski oštariji “kokošečo župo pa đabolčne retaše” pa me gledajo, kak če bi najmenje z Afganistana prišla 🙂
Tiana 😀 Sem pa mnenja, da Slovenci premalo poznamo vaš konec. Na splošno premalo poznamo svojo državo. lp
Zanimiv opis Prekmurja. Všeč mi je, ker je napisan tako prostodušno, brez kakšnih vnaprejšnjih predsodkov o Prekmurju.
Sem se pa malce nasmehnila ob reki Muri in njenem toku. Res je, da marsikdo ne ve, da je Mura naša najhitrejša reka, prej, v Jugoslaviji, pa je bila 3.najhitrejša reka.
Tudi sama sem Prekmurka, rada imam to pokrajino, mi je pa nekoliko žal, da smo jo v zadnjih letih, ko smo “svobodni” že kar precej onesnažili. Mislim na zračne koridorje in tovornjake, ki se prevažajo brez prestanka po Ravenskem.
Vabim pa vse, ki teh krajev še ne poznate, pridite , ne bo vam žal. Vaše srce bo bogatejše za lepo izkušnjo.
Desiree, hvala 🙂 Hkrati se pridružujem vabilu in spodbujam vse, da se odpravijo na daljši ali krajši izlet v vaše konce! Ne bo samo srce tisto, ki bo bogatejše za novo lepo izkušnjo, tudi želodec bo lahko poln in zelo zadovoljen zaradi okusnega srečanja s prekmursko hrano 😉
pozdrav vsem, že več let preživljam dopust namesto na morju v Prlekiji. Naravnost zaljubljena sem v ta konec. Res širna polja koruze, vmes med koruzo razne poti za kolesarjenje/Vardova pot, Pot sivih čapelj…/
Povsod, kamor prideš, je tako naravno in domače. Ljudje, ti pa sploh nekaj posebnega. Mnogo bolj prijazni kot iz drugih koncev slo, vsaj jaz imam tak občutek. V Prekmurju si res spočiješ dušo in srce, zato vam predlagam te kraje za preživljanje dopusta.
Konkretno sem bila v Banovcih in Veržeju, kolesarila pa po celotni Prlekiji in tudi čez mejo oz. čez Muro.
Se pa strinjam, da je Babičev mlin preslabo označen, je kar potrebno malo povprašati zanj.