Na Dunaj nas je zvlekla želja po ogledu ene največjih razstav, kar so jih kdaj pripravili Avstrijci. Kot zanimivost … za zavarovanje 50 slik in 100 akvarelov plačali kar 3 milijarde evrov.

Iz Ljubljane smo se odpravili okoli 6.45 in po tresočih avstrijskih avtocestah prišli do Dunaja, kjer smo se najprej malo izgubili. Namesto na jugozahod smo se odpeljali na severovzhod. Ko smo se pripeljali mimo znaka s prečrtanim Dunajem, smo bili že 200%, da smo zalutali 🙂 Ustavili smo se ob cesti in imeli neznansko srečo, ko smo pri nekem podjetju našli gospoda, ki nam je povedal, kje smo in nas potem odpeljal na pravi konec mesta. Gospod je bil naše gore list ((Sodeč po naglasu in besedah v hrvaškem/srbskem/bosanskem jeziku, da nam bo drugače razložil, se je v Avstrijo preselil iz območja bivše Jugoslavije.)) in bili smo mu neizmerno hvaležni za njegovo prijaznost in pomoč. Zaradi potovanja na drugi konec mesta, smo izgubili skoraj eno uro. ((Smo pa vsaj videli Gasometer, kjer smo bili na nekaj koncertih 😉 ))


dvorišče pred Schönbrunnom

Po približno petih urah vožnje smo končno parkirali na presneto dragem parkirišču pri Schönbrunnu. Kljub sivemu vremenu in hladu smo se nekateri sprehodili okoli veličastnega dvorca, ki je bil v lasti Habsburžanov, drugi pa so se raje greli s kuhanim vinom.


vhod na dvorišče Schönbrunna

Schönbrunn spominja na palače, ki so jih gradili pomembni evropski voditelji. Arhitekt, ki je prvi naredil načrte za to palačo, naj bi se zgledoval po pariškem Versaillesu in ga želel celo prekositi. Te načrte so kasneje nekoliko spremenili in danes je dvorec tak, kakršnega si je sredi 18. stoletja zamislila vladarica Marija Terezija. Služil ji je za poletno rezidenco.

V 175 metrov dolg in 55 metrov širok dvorec je Marija Terezija vozila svojih 16 otrok in več kot 1000 dvornih uslužbencev, ki so ga vzdrževali in se podili po 1.441 sobah. V dvorcu naj bi bilo kar 139 kuhinj.


vrtovi in glorieta na hribčku zadaj

Na drugi strani dvorca so obsežni vrtovi, urejeni po francoskem vzoru. Seveda so poleti veliko bolj pisani, kar pa ne pomeni, da pozimi niso bili lepi. Ti obsežni vrtovi so samo del posestva, ki se razprostira na 176 hektarih. Na območju Schönbrunna je tudi najstarejši živalski vrt na svetu, ki je nastal že davnega leta 1752.

Do živalskega vrta nisem šla. Kdaj drugič, ko bo izlet posvečen samo dvorcu Schönbrunn. Sem se pa sprehodila do drugega konca vrtov, kjer pod hribčkom stoji mogočen Neptunov vodnjak. Na hribu pa se bohoti glorieta, ki jo je dala Marija Terezija zgraditi v spomin na zmago Avstrije nad Prusijo v bitki pri češkem Kolinu.


glorieta


Neptunov vodnjak


vrtovi in dvorec

Po zaledeneli poti sem se vrnila nazaj na dvorišče dvorca, kjer me je čakala ostala odprava, ((Piroman, urskabugging, Ana, Seks, Andraž182, Irena Sirena in Nina!)) s katero smo se s pomočjo metroja podali v sam center mesta. Odločili smo se, da izkoristimo karto in se najprej odpeljemo do katedrale sv. Štefana oz. Stefansdoma.


katedarala sv. Štefana – Stefansdom

Katedralo smo si ogledali od zunaj in znotraj. Mene je fascinirala. Predvsem z neštetimi mini detajli.

Naslednja postaja je bila razstava  Vincenta van Gogha, enega največjih slikarjev, zaradi katere smo sploh prišli na Dunaj. Do galerije Albertina smo se sprehodili po eni najbolj prestižnih dunajskih ulic, po Kärntner straße, ki se je šibila pod vsemi okraski, ki so oznanjali, da je veseli december samo še teden stran.


Kärntner straße


galerija Albertina

O razstavi nimam drugih slik, razen slik galerije in vstopnice, ki smo si jih sprintali kar doma. Tako smo se izognili čakanju v vrsti, čeprav je tisti dan pravzaprav sploh ni bilo. A ker smo slišali, da je razstava zelo oblegana in se čaka na karte, na kar opozarjajo tudi na internetni strani galerije, smo si karte vseeno raje priskrbeli vnaprej. Še vedno se mi zdi, fascinantno, kako lahko smo prišli do kart. Ko je Piroman opravil “internetno” plačilo kart, je dobil mejl s pdf datotekami, ki sva jih potem sprintala. V vsaki datoteki se je skrivala karta za enega, s svojo črtno kodo, ki so jo preverili ob vstopu v galerijo.

Sama razstava mi je bila zelo všeč. Z vseh slik in akvarelov je moč razbrati, kako težko je bilo slikarjevo življenje. Vsaka soba je posvečena nekemu določenemu slikarjevemu življenjskemu obdobju. Obiskovalec si tako lahko na steni najprej prebe podatke o razstavljenih delih. Malo težje si je potem ogledati slike, ker je v eni sobi naenkrat takole na oko tudi okoli 50 ljudi. In ravno, ko si začneš ogledovati eno sliko, se ponavadi direktno pred tebe postavi nekdo drug. Nekateri so si slike ogledovali z razdalje 10 centimetrov.

Zaradi take množice sem se odločila, da se ne bom trudila s slikanjem razstavljenih slik. Nekaj tistih, ki so na ogled še dober teden (do 8. decembra 2008), si lahko ogledate tukaj.

Po razstavi smo se usedli v bližnji lokal na PREdrago kavo. Medtem je začelo snežiti, nas pa je čakal še ogled enega najbolj poznanih božičnih sejmov – Christkindlmarkta. Na sejmu je nastalo veliko slik, zato sem se odločila, da jih bom objavila v posebnem prispevku. Kmalu 😉