Moj blog bo kmalu star dve leti. Dve leti! Kar ne morem verjeti, da je minilo že toliko časa …

Ko sem začenjala, se mi je zdel blog dobra zadeva za pisanje dnevnika za domače in vse, ki so vedeli za moj trimesečni študijski odhod v Rusijo. Na tem naslovu sem z vsemi želela deliti predvsem svojo prvo izkušnjo s “pravo” Rusijo. Čeprav sem bila že nekaj let študentka rusistike na ljubljanski Filozofski fakulteti, priznam, da sem o Rusiji na splošno vedela bolj malo. Jezik in literatura pač nista vse, kar ponuja neka država.

Novi – ruski – svet, ki se je odprl pred mano, sem spremljala zelo pozorno, vendar si nikoli nisem mislila, da mi bo Rusija v treh mesecih tako zelo zlezla pod kožo. Kako zelo sem si večkrat v tistem času želela, da bi bilo že enkrat konec. Da bi nehal pihati mrzli veter, da bi bilo spet toplo in zeleno. Da bi končno izginila napetost, ki sem jo čutila na vsakem koraku, ki sem ga naredila v tej čudoviti, veličastni in samosvoji 15-milijonski Moskvi.

praznični GUM
Odkar sem se vrnila domov, je tale košček medmrežja bolj kot Rusiji namenjen predvsem raznim dogodkom, ki se jih udeležim ali pa raznim izletom in potovanjem, kjer sem bila. Kdaj pa kdaj sem sicer napisala tudi kaj v zvezi z Rusijo. Nekaj prispevkov je bilo posvečenih ponovnemu obisku Sankt Peterburga, ki ostaja eno meni ljubših mest.

Ves ta čas sem bila vedno vesela vsakega konstruktivnega komentarja, ki ste ga napisali bralci. Tudi, če izraža nasprotno mnenje od mojega, me ne moti, samo da je utemeljen. Nekajkrat so se tu ustavili in oglasili tudi ljudje, ki so na različne načine povezani z ruščino ali Rusijo. Teh sem bila še toliko bolj vesela, saj sem njihov (večinoma) pozitiven komentar vedno jemala kot velik kompliment mojemu pisanju.


magnetki s podobami sovjetskih plakatov

Še posebej pa sem se razveselila komentarja, ki ga je pod prispevkom o knjigi Natašin ples pustil gospod Andrej Stopar, dopisnik RTV iz Moskve. Morali bi me videti … bila sem kot mali otrok, ki dobi nekaj, kar si je želel že zelo dolgo. Še dolgo v noč sem razmišljala o blogu, omenjenem komentarju in o vsem, kar se mi je zgodilo, odkar sem začela s pisanjem spletnega dnevnika. Zaradi bloga sem spoznala tudi veliko novih zelo zanimivih in nadvse prijetnih ljudi, s katerimi se bom spet srečala 20. decembra na Bložiču.

Vrnimo se k omenjenemu komentarju … Zakaj mi komentar g. Stoparja pomeni tako zelo veliko?

Eden od razlogov je sigurno to, da je g. Stopar v Rusiji 🙂 A ni samo to. Njegov odziv na moje pisanje mi veliko pomeni tudi zato, ker ga spoštujem. Ko na primer kakšen torek na Valu202 slišim, da se bodo ob 18h pogovarjali z Andrejem Stoparjam, ((Vsak torek ob 18h se namreč na Valu202 pogovarjajo z enim od svojih dopisnikov iz tujine o aktualnih stvareh iz “dopisniške” države.)) mora biti tistih 20 minut, ko poteka pogovor, tišina. Katarina posluša! 😀 Dostikrat sem že pisala, da pri študiju ruščine manjka ravno to, o čemer on govori po radiu in o čemer pripravlja razne prispevke in oddaje. Aktualna situacija v Rusiji, ki ima zelo globoke korenine v ruski zgodovini, je večini rusistov španska vas. Razen tistim, ki so dovolj samoiniciativni, da stvari spremljajo preko medijev, ali brskajo za raznimi knjigami.


bolj ali manj tradicionane matrjóške

Sedaj verjetno vsaj približno razumete, zakaj sem bila tako vesela njegovega komentarja na MOJEM blogu. Upam tudi, da bom imela čas, da se po prebranem Natašinem plesu prebijem še skozi drugo delo Figesa, ki mi oz. nam ga je priporočil g. Stopar. Čeprav se bojim, da bo prevod Šepetalcev izšel še preden bom jaz zaslišala njihov šepet v angleščini. Počasi sem se namreč začela posvečati mini raziskavi gradiva za diplomo in ko bom resno začela, bo najbrž še manj časa za branje.

Še vedno pa si želim, da bi g. Stopar kdaj imel čas, da bi s pomočjo naših profesorjev pripravil kakšno predavanje o sodobni Rusiji. O tem bom govorila s profesorjem Javornikom, takoj ko ga bom naslednjič videla ((Enkrat po novem letu :))). Predlagala bom, da mogoče za začetek povabi na kakšno predavanje še koga drugega, npr. Borisa Čibeja (včasih je bil dopisnik iz Moskve za Delo, sedaj pa dopisnikuje iz ZDA) ali Miho Lamprehta, ki je bil ravno tako dopisnik iz Moskve in je pred kratkim prevedel knjigo Ane Politkovske – Zadnji zapisi. Dnevnik ruske umorjene novinarke. Lahko bi nam povedal kaj na temo Ane Politkovske oz. na temo ruskih novinarjev in njihovega dela. Možnosti je ogromno, samo treba jih je samo videti in začeti udejanjati.