Moj blog bo kmalu star dve leti. Dve leti! Kar ne morem verjeti, da je minilo že toliko časa …
Ko sem začenjala, se mi je zdel blog dobra zadeva za pisanje dnevnika za domače in vse, ki so vedeli za moj trimesečni študijski odhod v Rusijo. Na tem naslovu sem z vsemi želela deliti predvsem svojo prvo izkušnjo s “pravo” Rusijo. Čeprav sem bila že nekaj let študentka rusistike na ljubljanski Filozofski fakulteti, priznam, da sem o Rusiji na splošno vedela bolj malo. Jezik in literatura pač nista vse, kar ponuja neka država.
Novi – ruski – svet, ki se je odprl pred mano, sem spremljala zelo pozorno, vendar si nikoli nisem mislila, da mi bo Rusija v treh mesecih tako zelo zlezla pod kožo. Kako zelo sem si večkrat v tistem času želela, da bi bilo že enkrat konec. Da bi nehal pihati mrzli veter, da bi bilo spet toplo in zeleno. Da bi končno izginila napetost, ki sem jo čutila na vsakem koraku, ki sem ga naredila v tej čudoviti, veličastni in samosvoji 15-milijonski Moskvi.
praznični GUM
Odkar sem se vrnila domov, je tale košček medmrežja bolj kot Rusiji namenjen predvsem raznim dogodkom, ki se jih udeležim ali pa raznim izletom in potovanjem, kjer sem bila. Kdaj pa kdaj sem sicer napisala tudi kaj v zvezi z Rusijo. Nekaj prispevkov je bilo posvečenih ponovnemu obisku Sankt Peterburga, ki ostaja eno meni ljubših mest.
Ves ta čas sem bila vedno vesela vsakega konstruktivnega komentarja, ki ste ga napisali bralci. Tudi, če izraža nasprotno mnenje od mojega, me ne moti, samo da je utemeljen. Nekajkrat so se tu ustavili in oglasili tudi ljudje, ki so na različne načine povezani z ruščino ali Rusijo. Teh sem bila še toliko bolj vesela, saj sem njihov (večinoma) pozitiven komentar vedno jemala kot velik kompliment mojemu pisanju.
magnetki s podobami sovjetskih plakatov
Še posebej pa sem se razveselila komentarja, ki ga je pod prispevkom o knjigi Natašin ples pustil gospod Andrej Stopar, dopisnik RTV iz Moskve. Morali bi me videti … bila sem kot mali otrok, ki dobi nekaj, kar si je želel že zelo dolgo. Še dolgo v noč sem razmišljala o blogu, omenjenem komentarju in o vsem, kar se mi je zgodilo, odkar sem začela s pisanjem spletnega dnevnika. Zaradi bloga sem spoznala tudi veliko novih zelo zanimivih in nadvse prijetnih ljudi, s katerimi se bom spet srečala 20. decembra na Bložiču.
Vrnimo se k omenjenemu komentarju … Zakaj mi komentar g. Stoparja pomeni tako zelo veliko?
Eden od razlogov je sigurno to, da je g. Stopar v Rusiji 🙂 A ni samo to. Njegov odziv na moje pisanje mi veliko pomeni tudi zato, ker ga spoštujem. Ko na primer kakšen torek na Valu202 slišim, da se bodo ob 18h pogovarjali z Andrejem Stoparjam, ((Vsak torek ob 18h se namreč na Valu202 pogovarjajo z enim od svojih dopisnikov iz tujine o aktualnih stvareh iz “dopisniške” države.)) mora biti tistih 20 minut, ko poteka pogovor, tišina. Katarina posluša! 😀 Dostikrat sem že pisala, da pri študiju ruščine manjka ravno to, o čemer on govori po radiu in o čemer pripravlja razne prispevke in oddaje. Aktualna situacija v Rusiji, ki ima zelo globoke korenine v ruski zgodovini, je večini rusistov španska vas. Razen tistim, ki so dovolj samoiniciativni, da stvari spremljajo preko medijev, ali brskajo za raznimi knjigami.
bolj ali manj tradicionane matrjóške
Sedaj verjetno vsaj približno razumete, zakaj sem bila tako vesela njegovega komentarja na MOJEM blogu. Upam tudi, da bom imela čas, da se po prebranem Natašinem plesu prebijem še skozi drugo delo Figesa, ki mi oz. nam ga je priporočil g. Stopar. Čeprav se bojim, da bo prevod Šepetalcev izšel še preden bom jaz zaslišala njihov šepet v angleščini. Počasi sem se namreč začela posvečati mini raziskavi gradiva za diplomo in ko bom resno začela, bo najbrž še manj časa za branje.
Še vedno pa si želim, da bi g. Stopar kdaj imel čas, da bi s pomočjo naših profesorjev pripravil kakšno predavanje o sodobni Rusiji. O tem bom govorila s profesorjem Javornikom, takoj ko ga bom naslednjič videla ((Enkrat po novem letu :))). Predlagala bom, da mogoče za začetek povabi na kakšno predavanje še koga drugega, npr. Borisa Čibeja (včasih je bil dopisnik iz Moskve za Delo, sedaj pa dopisnikuje iz ZDA) ali Miho Lamprehta, ki je bil ravno tako dopisnik iz Moskve in je pred kratkim prevedel knjigo Ane Politkovske – Zadnji zapisi. Dnevnik ruske umorjene novinarke. Lahko bi nam povedal kaj na temo Ane Politkovske oz. na temo ruskih novinarjev in njihovega dela. Možnosti je ogromno, samo treba jih je samo videti in začeti udejanjati.
Potrjujem tisto o otroškem obnašanju. 😀 In o zahtevani tišini, ko se iz Rusije oglaša Andrej Stopar. Ah, vse potrjujem! 😉
katarina, vidim, da si mi res ful podobna … pa ne zaradi poslušanja Stoparja po radiu (jaz mam majhno punčko, tako da dosti priljubljenih stvari “odpade”), pač pa po tvojem navdušenju nad Rusijo. izgleda, da je pravi rusist res tisti, ki je tak po svoji (slovanski) duši, ne zgolj na papirju. no, kaj sem hotela povedat – definitivno so razmere v ruskem novinarstvu sila fascinantne, sem se kar dosti ukvarjala s tem (novinarstvo kot drugi študij, diploma genau iz te tematike). se mi zdi, da bi bilo našim študentom to kar zanimivo poslušati …
aja – ja, diploma pa definitno v planu. oz. v delu … ampak v delu že par let. diplome na rusistiki so hudo komplicirana zadeva, zato ti predlagam, da svojo, ko jo boš enkrat začela, v šusu izpelješ do konca. naj te ne premamijo drugi – pomembnejši – življenski dogodki. je škoda (in sila zoprno) plačevati dolgove za nazaj …
Margarita 😀
Glede diplome ti pa čisto verjamem. Najbrž je z vsako diplomo tako, več časa si vzameš oz. dalj odlašaš, kasneje jo narediš. Verjetno se zna zgoditi tudi, da veliko stvari sproti pozabiš in se moraš potem pisanja vedno znova lotevati od začetka … Zaenkrat imam še to “srečo”, da se mi še ni treba ukvarjati s kakšno punčko (ne me razumeti narobe, proti otrokom nimam prav nič in upam, da bom tudi sama imela kdaj “delo” z njimi ;)). Načrt je več kot začrtan, na pot pa že tudi počasi stopam. Jutri grem v knjižnico 😀
Vso srečo tudi tebi! 😉
Hej! Tvoj blog berem šele od pomladi. Poskusila sem naredit berlinske rezine in enkrat bom še korenčkovo torto.
Zanimivo mi je, kako smo si vsi rusisti podobni- v tem, da smo nekam zaljubljeni v Rusijo in nekam nezadovoljni s študijem 😉
Sama sem povratnik na faks- in to s tridesetimi leti in majhno punčko. Včasih zavidam “vam mladim”, ki ste tik pred diplomo, ampak tudi majhne punčke niso od muh. V bistvu je ne bi zamenjala za nobeno diplomo. Zamenjala bi edino vrstni red- najprej štalco…
Joj, in zdej me je prešinilo, da je diploma na rusistiki bolj boleča, kot porod…
Želim ti veliko energije in dobre volje pri pisanju!
Push push
tisza, majhne punčke so zakon! veš, jaz se pa kar ne vdajam zavidanju “njim mladim” (ker sama jih imam ravno toliko na plečih kot ti). tako razmišljam – vsak gre svojo pot in vsak naj svojo tako izbere, da bo vseskozi zadovoljen. pa kaj, če še nimaš diplome? tudi to bo. ko bo pravi čas, vesolje v pravi postavitvi, luna polna ali prazna … saj ni važno, takrat ko bo, bo pravi čas – zate. in zame. upam. hehehe vivo pozitivo!
Haha. Tile komentarji “večnih študentov” rusistike so me kar v dobro voljo spravili. Se pridružujem. Lahko bi ustanovil kljub “Rusist 30+”. Izpolnjujem vse pogoje za članstvo. 🙂 Sicer pa se majhnih punč z rusistično diplomo očitno res ne da primerjat: manj bolijo in neprimerno več dajo. Uživajte z njimi (punčkami) še naprej.
Tisza, 😀 Drugače se pa spominm, da si že komentirala tukaj in da sem se po tistem potikala po tvojem blogu in videla tvojo hčerko, če se ne motim. Ja, res smo najbrž bolj zaljubljani v Rusijo, kot zadovoljni s programom na faksu 😉 Jah, tako pač je. Jaz bom zelo vesela, ko bo diploma v žepu in to predvsem zaradi tega, ker sicer še nisem 30, se pa vztrajno približujem in bom čez približno 2 leti tam 🙂 In res si želim dat to breme dol s pleč. Se mi zdi, da me misel na nezaključen študij trenutno najbolj grize. Rada bi samo, da bi bilo konec, da se začne druga knjiga v mojem življenju … Vem, da razumeš 😉
Strinjam se tudi z Margarito, da ima vsak od nas neko svojo pot skozi življenje in diploma še zdaleč ni primerljiva s celotnim življenjem, ali z radostmi in včasih tudi velikimi skrbmi, ki jih (verjetno predvsem) ženski prinese otrok. Tako, da tudi jaz držim pesti zate! Всего хорошего!
Русист, 😀 Jaz podpiram tvoj predlog za ustanovitev kluba, samo ime si moramo izbrati malo bolj pozitivno! Kaj če bi bili raje npr. Dekabristi ali kaj podobnega, samo da ne bi izvajali kakšnih večjih uporov in nas ne bi zatrli 😉
Držite se!
Živjo Kandela!
Tvoj blog sem vsakodnevno prebirala ko si bila v Rusiji in še danes občasno zaidem nanj. Res hvala za poročila iz Rusije, saj si tako tudi nam, ki zaenkrat še nismo imeli priložnosti obiskati te dežele, uspela prikazati kakšna je Rusija in kako poteka življenje in študij v njej.
P.S.: Mogoče se me spomniš iz ruščine na Poljanah. Prepoznala sm te in vprašala če si ti mogoče ta, ki piše blog:)!
Hej, Eva!
Hvala za pohvale 😉 Upam, da ti bo uspelo enkrat doživet Rusijo.
Drugače pa, ja, se te spomnim. Vizualno sicer ne, ampak dogodka samega se pa spomnim. To so take simpatične stvari, da jih človek ne pozabi kar tako 😉
Imej se fajn in vabljena, da se še kdaj vrneš, če ti je 😉
lp