Branko Završan – Senca tvojga psa

S koncertom Branka Završana v Slovenskem mladinskem gledališču ((uradni naslov predstave oz. koncerta je Jacques Brel – Branko Završan: Senca tvojga psa; gledališko-glasbena monodrama za pojočega igralca in tri glasbenike)), sem zaključila s koncertnim letom 2008.

Tokrat je bilo malo drugače. Vse skupaj se me namreš ni dotaknilo na tak način, kot kakšni drugi koncerti, ko sem si kdaj že med samim dogodkom v glavi spisala nekaj tekstov za objavo na blogu. Tokratni užitek je bil drugačen. Miren, navdihujoč in estetski. Besede, ki jih je Završan sporočal občinstvu, kot da je Jacques Brel, eden največjih šansonjerjev nasploh, so zvenele čudovito, povezano in sočno. V meni so zbujale razne emocije; od veselja pa vse do žalosti.

slovenski Jacques Brel – Branko Završan
Zelo všeč mi je bil intervju z Brelom, ki ga je Završan zelo dobro vkomponiral v koncert. Če se prav spomnim iz intervjuja, ki ga je z Završanom že pred premiero predstave imel Jure Longyka, so bili odgovori na vprašanja, ki jih je med koncertom Završanu-Brelu zastavljal kontrabasist, vzeti iz raznih Brelovih intervjujev. V enem od odgovorov sem se zelo našla. Vprašanje je bilo namreč, zakaj je tako jezen. Odgovor pa se je glasil približno tako … “To ni jeza, ampak bolečina. In človek, ki ga nekaj boli, kriči.” Na koncu je še dodal, da ljudje, ki jih ne bolijo drugi ljudje, zanj niso pravi ljudje. Ravno tako za Brela tudi ni človek nekdo, ki se nikoli ne zjoče … Bogat človek je bil ta Jacques Brel. Bogat.

Završan je predstavo, v kateri je zapel 14 Brelovih šansonov, pripravljal več let. Več let raziskovalnega dela in več let pravajanja besedil, kar mu je uspelo fantastično. Res je, da ne znam francosko, a vseeno z gotovostjo lahko trdim, da so prevodi odlični, saj so šansoni zveneli, kot bi bili originalno napisani v slovenščini. Pri prevodu si je Završan nekajkrat pomagal tudi s pogovornim jezikom, kar je verjetno pripomoglo k temu, da je vse skupaj zvenelo res zelo realistično. Ko je govoril o bureku in piru, sem vedela, da je prevod prirejen za naše razmere. Tudi sledeći!, beseda, s katero se je vse skupaj začelo, je bila verjetno prirejena za naš prostor. Ampak toliko svobode si po mojem mnenju dober prevajalec vedno lahko vzame.

Poleg pojočega igralca so v predstavi nastopali še trije odlični glasbeniki na kitari, kontrabasu in bobnih, ki so morali na koncu zaradi zeloooo dolgega aplavza še dvakrat priti nazaj pred občinstvo.

Uroš Rakovec

Žiga Golob

Jacques Brel oz. Branko Završan (odgovarja na zastavljeno vrpašanje)

Gledališko-glasbena monodrama za pojočega igralca in tri glasbenike je tako predstava, ki je namenjena vsem ljubiteljem (francoskega) šansona in dobre oz. kvalitetne glasbe, ki jo je v naših masovnih medijih tako zelo težko zaslediti.

Ko razmišljam o raznih kvalitetnih dogodkih, me vedno znova pozitivno preseneča dejstvo, da se na takih prireditvah vedno najde relativno veliko število ljudi, ker pomeni, da kultura še živi. In trdno verjamem v to, da bo kultura vedno živela, ker po mojem človek brez kulture ni človek. Kultura pa je nekaj, kar človeka žene, da razmišlja in živi. Tudi takrat, ko se zdi, da za preživetje ni več moči.

Hvala, ustvarjalci kulture!

Na koncu pa še posentek Jacquesa Brela z njegovim verjetno najbolj znanim šansonom Ne Me Quitte Pas, ki ga je slovenski Brel prevedel z besedami Saj ne boš kar šla.
OPOZORILO … če si želite ogledati video, pa vam ga na mojem blogu ne odpre, še enkrat kliknite nanj, da se vam odpre na Youtubu, potem bo pa šlo 🙂