Slovenski ljubitelji “drugačne” glasbe na policah trafik poleg revije Muska, ki je edina skrbela za vsaj nekaj kvalitete že dolgo nismo imeli svoje revije. Iskanje revije Muska po trafikah je že druga zgodba 🙄 Z januarjem pa smo KONČNO dobili nekaj novega, svežega, privlačnega in ZELO kvalitetnega. Na papir se je preselila dobro leto stara internetna glasbena revija RSQ. Res je, da feni Rebelde, Tokio hotela itd. v RSQ ne bodo našli nič pametnega zase. A to me sploh ne zanima. Zanje je dovolj slovenska verzija popaste revije Bravo, milijon MTVjev …
Tisti, ki imamo radi nekaj novega, kvalitetnega, drugačnega, vsebinskega, nimamo praktično ničesar. Če smo imeli včasih (poleg Muske) razne oddaje kot so bile Sobotna noč, Artimija in Frekvenca, nam je na koncu, ko je naš ljubi RTV vse to ukinil, ostal samo še radio Študent in nekaj cukrov na Valu 202. In ne bom razpravljala o tem, da je RTV risanko prestavil na prejšnji termin, ker so ubogi starši na ves glas protestirali, da se njihovi otroci ne bodo razvili v normalne ljudi, če bo risanka na sporedu 10 minut prej, vse pozive glasbenih zanesenjakov, ki smo že pred več kot letom protestirali proti ukinitvi Aritmije in Frekvence, pa je lepo preslišal. Toliko o nacionalni televiziji, ki NAJ BI poskrbela za VSE okuse …
Vrnimo se nazaj k biseru, ki smo ga dobili z RSQ. Kot so zapisali na svoji spletni strani, je “prva številka nove publikacije, posledica evolucije glasbene revolucije, ali kot bi se lahko pretirano narcisoidno izrazili, revije za zvočne zanesenjake, za katero upamo, da bo potešila vaše rokovske potrebe in vam nudila lične žanrske šopke kvalitetnega muziciranja.”
RSQ so pohvalili tudi na Studiu City, kjer so omenili, da je njena prednost ravno v svežih piscih in kakovostni vsebini. Se popolnoma strinjam. Pisci so mladenke in mladeniči, ki so se najbrž nekaj naučili tudi od svojih starejših kolegov, ki jim verjetno še kdaj priskočijo na pomoč s kakšnom nasvetom ali pogovorom ob skodelici kave ali kozarcu piva. Intervuji, recenzije albumov in koncertov, koncertne napovedi, predstavitve dolgih zgodovin bendov … Vse se najde. Meni se zdi škoda samo to, da se v tiskano izdajo žal ne da stlačiti raznih videov ali mp3-jev, ki so jih člankom dodajali v spletni izdaji. Ampak nič zato. Če se da kaj od tega najti na internetnem RSQju, vas na to opozarjajo ob koncu posameznega članka.
Nič več mi ne bo dolgčas na vlaku, avtobusu, v čakalnici, doma … Vsak mesec znova me bo v “bolje založenih” trafikah čakala tiskana verzija RSQ. Na njihovi spletni strani bi se sicer lahko tudi naročila nanjo in tako vsak mesec kot naročnica dobila še kakšen cukerček, kot obljubljajo v uredništvu, ampak zaenkrat še ne bom izkoristila te ugodnosti.
Dragi RSQ, želim vam veliko energije za nastajanje kvalitetnih člankov in veliko prodanih izvodov! Da pridete v zgodovino!
“Biti razgledan je ceneje kot biti nažgan, a biti nažgan je bolj ceneno kot biti razgledan. Težka odločitev. Kakopak.”
Jaz imam raje RSQ, kot nažganost.
Še vedno obstajajo oddaje, ki so namenjene ˝nekomercialni˝ glasbi, res pa je, da ne na RTV SLO… 😉
RSQ sem sicer premalo spremljal v spletni obliki, da bi lahko povedal karkoli konstruktivnega. Glede na tistih par člankov o slovenskih bendih, ki sem jih prebral, pa sem dobil občutek, da so pisci nezmožni napisati tudi kaj kritičnega, kar je ponavadi odraz tega, da pišejo pisci, ki so hkrati tudi njihovi oboževalci. Še ene vsepovprek-hvale dua Da Phenomena, Murata & Josea in Siddharte pač ne rabim. 😉
Bom pa tiskovino vseeno prečekiral.
super, mislim, da bom z Mladino, Storyjem in RSQ poskrbela za uravnoteženo čtivo na letalu 😎
potem bom pa premislila o naročnini. ipak sem magazine freak. 🙂
Naročen in čakam na svoj izvod. Musko pa prodajajo le še na izbranih mestih (recimo na Trubarjevi v tisti “sumljivi” jazz/blues trgovini).
DOBR NI KEJ
Revija o drugačni glasbi… potem pa notri velik članek o G’N’R … em… ok.
Vsak je imel svoj Tokio Hotel. In to večno pregovarjanje (no, argumentiranje) o tem, kaj je kvalitetno in kaj ne, kaj je dobro in kaj ne, je brezpredmetno. Glasbeni okus je resda zelo subjektivna in intimna zadeva, vseeno pa dvomim, da komu, ki se smatra za poslušalca kvalitetne glasbe, še ni bil všeč kakšen popolnoma pop komad. Sama poslušam zelo raznoliko glasbo, od tega, kar se znajde v Muski in RSQ, do tega, kar je v Bravu. Če mi je všeč, mi je, ni važno, ali je alter ali maintstream. Ob kakšni Kataleni in torkovih popoldnevih na Valu 202 pa samo ugasnem radio ali zapustim prizorišče. Skratka, vsakemu svoje! Pravim samo, da tisto, kar ni pop, ni nujno dobro, če te dolgočasi.
super reč. upam, da bo druga številka debelejša pa da bodo vse skupaj nadgradili z audio/video vsebinami rsqmag.com
Š a v e l, ti bi moral RSQ dobivati zastonj. Če sem prav ugotovila, si tako ali tako eden od tistih pri (ali v) koritu 😆
Glede nadgradnje … obljubljajo jo. Vam naročnikom, seveda 😉 Vsaj tako so zapisali na svoji spletni strani.
Uživaj!
🙂 ni šanse, delo mora biti primerno ovrednoteno. zaupanje pa tudi mora biti. RSQ je projekt, ki je zelo pomemben za razvoj glasbeno-poslovne kulture.