9. februar je dan, ki ga je treba označiti na letošnjem koledarju. Po dolgih dolgih dneh oblačnosti in megle, kar se z dnem kasneje spet nadaljuje, smo dobili tisto pravo dozo sonca, ki smo jo čakali vse od srede januarja. Gospod Pečenko je pri vremenski napovedi povedal, da je bilo v Ljubljani od 14. januarja do 9. februarja 2009 samo 4,3 ure sončnega obsevanja! in napovedal konec sončnim dnem v bližnji prihodnosti. Zato sva bila včeraj zvečer še toliko bolj vesela, da sva ta čudoviti dan res izkoristila za odmor od vsakdanje norije in se odpravila v naravo.

Upam samo, da sonce ni preveč domišljavo in sedaj misli, da bomo imeli en dan njegovih toplih žarkov dovolj …


Triglav z gorenjske avtoceste

Najina destinacija je bila spet Gorenjska. Spet Bohinj. Spet ta kotlina, ki je moj dom in ki se je ne bom nikoli naveličala … Torej, bil je čudovit dan, pri nas je tudi snega še v izobilju, zato me je prešinilo, da bi bilo lepo z enim samim pogledom ujeti celo Zgornjo Bohinjsko dolino, ki se kopa v zimskem soncu. In od kje se to vidi najlepše? Seveda. Z Vodnikovega razglednika, kamor sva poleti odpeljala tudi nekaj najinih prijateljev.


snega polna pokrajina

Ko sva se pripeljala do Koprivnika, sva avto pustila kar pri cerkvi, saj nisva vedela, če je pri gasilskem domu dovolj prostora za parkiranje. Sva pa zato imela nekaj minut daljši sprehod. Ko sva prišla do zadnje hiše, do kamor je speljan asfalt, naju je ob strani pričakal veeeelik kup snega in nekaj metrov splužene poti, kar lahko vidite na zgornji sliki. Naprej sva si morala pot utirati sama. Sledi globokih udiranj v sneg so govorile, da je nekdo že bil pogumen. Bila sva mu hvaležna, ker nama je vsaj malo olajšal pot. Kljub temu, da se nama je včasih udrlo celo do kolen, sva vse skupaj vzela kot veliko zabavo. Sama se ne spomnim, če sem že sploh kdaj kam gazila. Vsaka svar je enkrat prvič …


utiranje poti


včasih sva zagreznila pol metra globoko

“Počakaj, da te slikam, da bova imela dokaz, kako globoko v sneg sva zabredla,” sem ustavila Piromana. On pa ni bil najbolj navdušen nad tem predlogom: “Daj, pohiti! Sneg mi gre za hlače in v čevlje. Ni ravno najbolj prijetno …” Za vsak slučaj sem na sprožilec pritisnila dvakrat in upala, da bo vsaj ena slika v redu 🙂 Potem sva se smeje odvlekla naprej.


nekaj stopinj je naredil že nekdo pred nama

Ko sem prišla na vrh Vodnikovega razglednika, je na poletni izlet spominjal samo pokrov koša, ki je kukal izpod debele snežne odeje. Videlo se je tudi malo lesene klopice. Poleg tega me je pričakal še pogled na Piromana, ki se je kar v leže nastavil soncu. Tudi sama bi se najraje ulegla, a je bila moja zadnjica pokrita z bombažno trenirko, zato sem se le s težavo uprla tej skušnjavi. Raje sem se kar stoje razgledala naokoli.


eni so si privoščili (za naslednje leto si moram tudi sama omisliti (še) hlače iz goreteksa)

Pogled je bil čudovit. Spodaj Zgornja Bohinjska dolina pokrita s snegom, na koncu kotline se je bohotila pomrznjena gladina Bohinjskega jezera, ki so ga obdajale pobeljene gore in hribi. Kasneje so se izza gora začele valiti velike oblačne gmote, ki so pričarale še bolj pravljično podobo …


Zgornja Bohinjska dolina


(če klikneš na zgornjo sliko, se bo odprla večja 😉 )


zamrznjeno Bohinjsko jezero

Na Vodnikovem razgledniku sva se zadržala kar dolgo. Treba se je bilo naužiti že tako dolgo nevidenih sončnih žarkov, ki so naju greli skozi temna oblačila in nama hkrati osvetljevali enega najlepših pogledov, kar sem jih kdaj doživela.

Ko sva odgazila nazaj sva se odločila, da bova izkoristila cesto, ki sva jo prečkala, ko sva prigazila čez hrib. Cesta naju je pripeljala do glavne ceste, ki se ovinkasto vije od Jereke do Koprivnika. Izkoristila sem pogled na Koprivnik in ga slikala, da vam ga pokažem. Na spletnih straneh Bohinja (www.bohinj.si) je pod Korpivnik in Gorjuše ((Gorjuše so naslednja vas, če se peljete naprej proti Pokljuki)) napisano, da se vasi ponašata s “prelepimi razgledi in enkratno zdravo klimo” ((Se strinjam)). V obeh vaseh naj bi bilo okoli 400 prebivalcev, ki živijo na nadmorski višini 990 metrov ((Ta nadmorska višina verjetno malo variira, glede na to, da se moraš do Gorjuš še malo dvigniti)).


ena od bohinjskih vasi – Koprivnik


(če klikneš na zgornjo sliko, si lahko od blizu ogledaš zemljevid Koprivnika)


koprivniški gasilski dom in osnovna šola

Na Koprivniku imajo vse – od gasilskega doma, apartmajev, gostilne do osnovne šole. Glede na to, da v tej visokoležeči vasi živi vse manj ljudi, je (kolikor vem) šola, ki so jo otroci obiskovali od 1. do 4. razreda, že nakaj let zaprta. Otroci pa se s šolskim avtobusom vozijo v osnovno šolo v Bohinjsko Bistrico.

Še posebej me je na Koprivniku navdušila streha cekvenega zvonika, ki je prekrita s skodlami. Kolikor vem, so bile skodle včasih tipična kritina v Bohinju. Dandanes pa so strehe zelo redko prekrite s skodlami. Ko sem brskala po internetu, sem prebrala, da ni več pravih mojstrov, ki bi znali izdelovati prave skodle, ki so bile zelo trpežna kritina. Spomnim se, da so včasih s skodlami prekrivali tudi kozolce, a so kmetje, ko je bilo treba streho zamenjati, stokali, da so skodle predrage, da bi si jih lahko privoščili, zato so svoje kozolce začeli prekrivati z drugo strešno kritino. Verjamem, da je bilo ceneje, ampak izgledalo je pa rahlo čudno. Ampak skozi leta smo se tudi na to navadili. Žalostno je samo, da take stare obrti izumirajo in verjetno z njimi počasi izumira tudi naša kultura.


“skodlana” streha na turnu koprivniške cerkve

Za konec objavljam samo še dve sliki, povezani z Valentinom Vodnikom, ki je konec 18. stoletja župnikoval na Koprivniku in obiskoval “Svoj” razglednik 🙂 Ob 100. obletnici njegovega prihoda na Koprivnik so prvemu pomembnejšemu slovenskemu pesniku na župnišču postavili spominsko ploščo in doprsni spomenik.


v spomin župniku-pesniku Valentinu Vodniku – “Vaščani Koprivnika in Gorjuš”


župnišče na Koprivniku (s klikom na sliko boste lahko prebrali spominsko ploščo na župnišču)

Ko je bilo izleta konec, sva se odpravila v dolino in zvečer spet v (sivo) prestolnico. Po poti nazaj sva občudovala veliko debelo polno luno, ki je pokrajini dajala poseben čar …