National Geographic je še ena revija, kjer se, glede na arhiv, ki sem si ga ogledala na njihovi spletni strani, dostikrat najde kaj o Rusiji. V aprilski številki, ki je aktualna še nekaj dni ((do 30. aprila)), so pripravili članek Vstajenje ruske cerkve, ki govori o ponovnem vzponu ruske pravoslavne cerkve. S tem, ko je na čelo Ruske federacije prišel predsednik Boris Jelcin so se začeli tudi boljši časi za pravoslavno cerkev, ki je bila prej zelo zatirana.


klik na sliko vas bo pripeljal na stran National Geographica, kjer si lahko ogledate celotno galerijo iz tega članka, ki je delo fotografa Gerda Ludwiga

Na začetku aprila me je kar naenkrat zgrabila želja po tem, da bi si kupila NG, čeprav za to nisem imela nobenega pravega razloga. Nekega dne sem se znašla v trgovini pri polici s tiskom, se spomnila na svojo željo in z naslovnice NG se je bohotil naslov že zgoraj omenjenega članka o ruski pravoslavni cerkvi. Članek, ki ga je napisal Serge Schmemann, sem prebrala z velikim užitkom. Pri vsem skupaj me je zelo navdušila osebna nota avtorja. Schmemann se je rodil potomcema ruskih emigrantov v Franciji. Njegov oče je bil pravoslavni duhovnik in teolog in, kot je zapisal Schmemann, so ga “disidenti in intelektualci v Sovjetski zvezi zelo dobro poznali po njegovih knjigah in po oddajah na Radiu Liberty, katerega signal je ameriška vlada pošiljala prek železne zavese.” ((Celotni članek v angleščini si lahko preberete tukaj.))

/ …/ V Muromu ((Iz Muroma izvira Schmemannova mati.)) sem bil že prej, v času, ko se je Rusija pobirala po nekem drugem času nadlog. Bilo je marca 1992. Led na Oki se je talil in povsod je bilo čutiti nov začetek. V 80. letih minulega stoletja sem bil vodja moskovskega dopisništva New York Timesa, leta 1992 pa sem se vrnil poročat o zlomu komunistične oblasti in rojstvu nove Rusije.

Ruska pravoslavna cerkev je takrat vsepovsod vstajala iz pepela sovjetskega obdobja in milijoni Rusov so se hiteli krstit. Večina se je le medlo zavedala verskega pomena zakramenta, željno pa so hlepeli po preteklosti in identiteti, ki so si ju komunisti 75 let prizadevali izbrisati / …/

Skoraj tisoč let je bila pravoslavna cerkev s svojo veličastno liturgijo in ikonografijo sestavni del ruske identitete in zgodovine. Dovolj sem Rusa, da me je oživljanje vere mojih prednikov globoko ganilo. Hkrati pa sem se kot zahodni novinar spraševal, kam neki bi lahko vodil ta skok v preteklost, ki so jo ljudje pogosto idealizirali in ne prav dobro razumeli. ((Tekst: Serge Schmemann, prevod: Dora Mali, Roman Šimec))


klik na sliko vas odpelje do fotogalerije, kjer lahko občudujete še ostale fotografije, ki jih je v Kronockem rezervatu posnel fotograf Michael Melford

V januarski številki NG, ki mi je pod roke prišla, ko sem sedela v čakalnici pri zobozdravnici, sem prebrala članek Krhka ruska divjina, ki govori o Kronockem naravnem rezervatu “(rusko Kronocki zapovednik) v vzhodnem delu ruskega polotoka Kamčatka, ob obali Tihega oceana, več kot 1500 kilometrov severno od Japonske.”

To je ena sama čudovita divjina, kamor ne morete brez helikopterja. Potovanje na območje tundre, gozdov, rjavih medvedov, ognjenikov in drugih rastlin, ki pokrajini dajejo slikovito barvno podobo, je le za izbrance oz. za tiste, ki so za nekaj ur pripravljeni ali sposobni odšteti dobrih 500 evrov. Glede na članek, ki ga v celoti (v angleščini) lahko preberete tukaj, se strinjam z visoko ceno, saj naj bi bilo to območje zelo občutljivo in vsi vemo, kakšni packi znamo biti ljudje …


Oooo, Bajkalsko jezero … jaz tudi … nekega dne … (s klikom na sliko boste prišli do galerije fotografij, ki jih je med štopom posnel Aaron Huey)

Naj se še malo vrnem k aprilski številki slovenskega NG. Tam sem videla reklamo, ki je govorila o prenovljeni in obogateni reviji National Geographic Popotnik. ((Če se ne bi potolažila z dejstvom, da sta v reviji tudi članka o Estoniji in Tajvanu, ki me tudi malo bolj zanimata kot Mehika in njen zemljevid, bi me zelo grizlo, da sem si kupila revijo, ker stane 8,5 €. Res, da revija ni mesečnik, ampak cena je za moje pojme vseeno PREvisoka.)) Sedaj boste z nakupom te revije prejeli tudi novo brezplačno prilogo National Geographic Adventure in zemljevid. Z(a)motil me je naslov 10.000 kilometrov Sibirije – na avtoštop iz Vladivostoka v Moskvo.

/ …/ Pisatelj Nikolaj Gogolj je v 19. stoletju zapisal, da Rusijo pestita dve nadlogi: “bedaki in slabe ceste”. Izmed vseh projektov, ki se rojevajo na ruskem patriotskem divjem vzhodu, je transsibirska magistrala po značaju najbolj patriotska in najbolj tesno povezana s ponovnim iskanjem ruske identitete. “Rusija se vrača na mesto supersile,” meni Sergej Polušek, debelušni namestnik direktorja Rosavtodorja, zvezne službe za ceste. Cesta bo pripomogla k večjemu izvozu nafte, lesa in rude, kar daje oporo vedno agresivnejši zunanji politiki. “In kar je še pomembneje,” je dodal, “svetu smo pokazali, česa smo zmožni.” Uradnega odprtja ceste se je udeležil sam Vladimir Putin. Ob koncu februarja 2004, nekaj dni preden je bil drugič in zadnjič izvoljen za predsednika (ne pa, kot se je izkazalo, tudi za voditelja) države, je stal v snegu blizu Habarovska, prerezal trak v barvah ruske zastave in oznanil, da se je odslej mogoče peljati od enega morja do drugega. Dejal je, da bo supercesta v celoti asfaltirana do leta 2008 in da bo povezala državo na enak način, kot jo je transsibirska železnica leta 1903.

Oviro do tega zgodovinskega trenutka, ki jo je Putin takrat razglasil za premagano, je predstavljal 2000 kilometrov širok pas močvirij in divje tajge v porečju Amurja, nekaj dni vožnje severno od Vladivostoka. / …/ Sekali so, urejali naklone in asfaltirali. Minirali in gradili mostove. Prava cesta – drugače kot današnja mešanica gladkega asfalta, blata, udarnih jam in makadamskih enopsovnic – bo zahtevala še veliko let in kakšno milijardo evrov. Cesta je za zdaj bolj metafora in podobna grobemu kolovozu, podobno kot na novo rojena Rusija.

Tudi, ko peregončiki (moški, ki pridejo v Vladivostok, kjer prevzamejo avtomobile uvožene iz Japonske in jih potem po transsibirski magistrali vozijo do Moskve in v druge dele države – op. a.) zapustijo Amur in magistralka postane bolj podobna pravi magistralki, je do cilja še skoraj 7000 kilometrov ((Tekst: McKenzie Funk, prevod: Simon Demšar)) …

To so le trije članki, ki jih je v zadnjem času objavil NG. Če boste brskali po arhivih, predvsem originalne izdaje NG, boste člankov vezanih na Rusijo našli še veliko več. Tudi sama bom od zdaj naprej bolj pozorna na izdaje National Geographica.

Z vsakim prebranim člankom in z vsako nadaljnjo oddajo o prostrani Rusiji sem bogatejša. In bolj me vleče, da bi tudi sama nekega dne videla kakšen prizor na primer s fotografij, ki sem si jih na spletnih straneh NG-ja sposodila, da z njimi predstavim prebrane članke. Rusija je tako velika in bogata država, da je verjetno en sam človek, tudi če bi se z njo ukvarjal celo življenje, ne bi mogel videti, dojeti in predstaviti v celoti. Mali koščki, ki jih odkrivam, se sestavljajo v čudovit mozaik, ki je še poln lukenj in bo verjetno luknjast tudi ostal … Vsega ne moremo imeti, ampak vseeno bolje veliko malih posladkov, kot nič 😉