Kozaki – vojščaki in odlični konjeniki, ki se jih je balo vse, kar se je znašlo v njihovi bližini. V programskem listu Festivala Ljubljana, ki je gostil plesno in glasbeno predstavo svetovno znane skupine ruskih Kozakov, so zapisali:

“Dokumentirani vojaški pohodi Kozakov ob obalah Kaspijskega in Črnega morja veljajo za pomemben del ruske kulturne zgodovine, saj so Kozaki izoblikovali svojevrstne običaje, noše, glasbo in ples. Zaradi nesebičnega in uspešnega bojevanja so uživali podporo države in bili v 18. stoletju razglašeni za elitno vojsko. Poleg vojaškega poklica so opravljali več pomembnih nalog: pomoč pri gradnji mest, utrdb, varovanje step, zaščita carske ambasade itd. Kozaki so uspeli ohraniti svojo neodvisnost, vendar nikoli niso dosegli želene avtonomije. Podatek o tem, koliko naj bi bilo še živečih Kozakov, je ohlapen: od pol milijona do treh milijonov.”

V skoraj polni dvorani Cankarjevega doma, kjer se je zbrala večinoma starejša populacija, da bi videla te pogumne vojščake, smo bili deležni skoraj dveurne predstave, ki nam je vedno znova jemala dih, ko smo gledali vse te hrabre moške in ženske, ki so se okoli svoje osi vrteli kot prave vrtavke. Tudi akrobacije, ki so jih izvajali večinoma moški, so bile fenomenalne.

Na žalost pa je moj užitek dobil grenak priokus že takoj na začetku. Gre za to, da sem za predstavo dobila novinarsko akreditacijo, vendar nisem dobila nobenega potrdila, s katerim bi lahko dokazovala ta privilegij, zato sem se pred predstavo odpravila do informacij in vprašala kako je s fotografiranjem. Povedali so mi, da prvih 10 minut brez skrbi lahko fotografiram. Edino, česar sem se morala še držati je bilo, da ne uporabljam bliskavice.

Glasbeniki, ki so bili v zadnjem delu odra, so začeli igrati in na oder so začeli prihajati moški in ženske, ki sestavljajo 50-člansko ekipo. Ker sem sedela v parterju, dokaj blizu odra, sem poskusila narediti kakšno fotografijo kar s sedeža. Potem pa mi je PiRoman predlagal, da bi šla na eno stran odra, ker bom bližje in bom lažje naredila kakšno fotografijo. Sklonjena sem se odpravila proti odru, se usedla na stopnice ob strani in želela čim prej in čim hitreje narediti čim več fotografij. Kar naenkrat me je nekdo močno zgrabil za ramo. Obrnila sem se in za sabo zagledala starejšo žensko, ki me je nadrla, naj se umaknem in dodala: “A niste slišali, da je prepovedano?!” “Imam dovoljenje,” sem ji zabrusila nazaj. Ženska me je tako razjezila, da bi tam najraje obsedela kar celo predstavo. Vseeno sem jo poskušala odmisliti in narediti še nekaj slik. Nato me je zgrabila še enkrat in me nakurila, naj se umaknem, ker ona nič ne vidi. Vse, kar sem naredila, je bilo, da sem se presedla stopnico nižje, naredila še nekaj fotografij in čez nekaj časa odšla nazaj. Vse skupaj je trajalo največ 5 minut. Kot vidite, ni nobena fotografija ravno super dobra. Si pa lahko eno sočno pogledate pri Anki Bulovec, ki je kozaški spektakel gledala v Kranjski Gori 🙂

Nisem si mogla pomagati, ampak nadležna izkušnja z nadležno starejšo žensko, kar ni in ni želela iz moje glave in misel na to, da si bom odlično predstavo, ki so jo prikazali Kozaki, najbolj zapomnila po stari vešči, mi je še najmanj všeč.

Ampak dovolj besed o starih coprnicah, raje bom napisala še kakšno besedo o Kozakih.

“Prvoten avanturistični, nomadski, predvsem vojaški način življenja so sčasoma povezali s kmetovanjem in se ustalili. Kozaška družba je bila izrazito patriarhalna. Živeli so v posebnih skupnostih, kjer so reševali probleme in sklepali odločitve v t. i. krugih, ki so bili nekšni mali parlamenti. Pomemben vir oskrbe kot tudi zatočišča in povezave so bile reke in po njih se tudi imenujejo skupine Kozakov. Njihovo zibelko predstavlja območje Zgornjega Dona in prav tradicijo donskih Kozakov prikazuje Državni plesni ansambel Ruski Kozaki, ki ima sedež v mestu Lipetsk. Številni migranti in ubežniki iz osrednjega dela ruske države so se jim pridružili, tako da se je skupnost hitro večala. nekateri so poiskali le zatočišče, saj so se pri kozakih počutili varne, kajti eno osnovnih pravil in posebnosti kozaške družbe je bilo: “Emigrantov ob Donu ne vračamo.” To pa je tudi eden izmed pokazateljev temeljnih vrednot Kozakov – ponos, pogum, ljubezen in pravičnost, ki jih Leon Milovanov občinstvu prenaša prek plesa, s spektaklom, ki jemlje sapo.” ((Tekst s programskega lista Festivala Ljubljana.))

Čeprav je občinstvo na začetku delovalo zelo leseno in hladno, je na koncu vse, ki so ustvarili do potankosti naštudirano predstavo, nagradila z dolgim glasnih aplavzom. Nekaj mlajših gledalcev je celo vstalo in ploskalo.

Mene osebno so najbolj navdušili plesalci, ki so se preoblekli za čisto vsak ples, kar je bila še dodatna paša za oči. Pevci pa so me dobili na svojo stran z ruščino, ki jo je bilo sicer zelo težko razumeti, in s pesmijo Večeri moskovskega predmestja, kot so prevedli naslov pesmi Подмосковние вечера. Upam, da se še kdaj vidimo.

Zelo zanimivo poročilo o predstavi ruskih Kozakov v Cankarjevem domu si lahko preberete tudi pri Ireni Sireni 😉