Nisem si mislila, da me bo Kravji bal tako zelo utrudil. Kljub temu, da sem bila tako utrujena, da sem skoraj prespala konec košarkarske tekme med Slovenijo in Grčijo, je bila nedelja popolna. Spet doma in po dolgem času spet nekaj znanih obrazov, po več letih spet koruzni žganci s kislim zeljem (čeprav sem si bolj kot zelje želela kislo mleko) in za večerjo še pravi in najboljši Bohinjski sir.
Še preden smo okusili radosti Kravjega bala, smo se ustavili na Bledu in si ogledali razstavo Dalíjevih grafik, ki bo dobila svoj prispevek na mojem blogu. Potem smo se odpravili naprej proti Bohinju, na drugo stran Bohinjskega jezera in se po navodilih redarjev parkirali na parkirišču kampa Zlatorog. Peš smo se odpravili naprej do hotela Zlatorog in sledili množici, ki je s prečkanjem mostu, kjer so pobirali vstopnino (3€), drla na prireditveni prostor.
najstarejša Bohinjska cika na Kravjem balu – 14 let
Vse klopi ob mizah pod odrom, ki mu je tisti dan gospodoval Kondi Pižorn, so se šibile pod zadnjicami ob