Orlando Figes in njegovi Šepetalci

[fajđs] predaval o knjigi The Whisperers: Private Life in Stalin’s Russia, ki je v slovenščini izšla z naslovom Šepetalci: Zasebno življenje v Stalinovi Rusiji.

Klub Cankarjevega doma je bil poln. V njem so se zbrali predvsem starejši ljudje, vsaj tako se mi je zdelo, ampak konec koncev to nima nobenega posebnega pomena. Meni je najbolj važno to, da sem bila tam tudi sama. Da me je Figes s svojim predavanjem tako zelo navdušil, sem spoznala šele, ko sem prikolesarila nazaj do stanovanja in kar nisem mogla prenehati z razlaganjem, kako je bilo.

Vse kaže, da me je Rusija spet začela grabiti. Mogoče čisto malo pogrešam tudi sošolce s fakultete, predavanja, debate, pijače …

Predavanje o projektu, kot pisanje oz. zbiranje materiala za to knjigo, imenuje avtor, je bilo nadvse zanimivo in Figes se mi zdi res človek na mestu. Preko slik, ki se jih da videti tudi na njegovi spletni strani, ((večina dokumentov je sicer v ruščini)) nam je povedal nekaj zelo zanimivih, a hkrati zelo pretresljivih zgodb, ki so ga, kot je sam povedal, skozi ves ta čas zbiranja in preučevanja zelo spremenile.

Ne dvomim, da na človeka vsaj malo vpliva vsaka zgodba ženske, ki pove, da so njenega očeta prijeli in odpeljali v gulag, ker naj bi imel predolg jezik, nato pa so njihove (stare) mame njegov obraz na vseh družinskih slikah prebarvale, ker so s tem želele povedati, da ta njihov sin/zet/mož/…, ki je naredil neko napako, več ne pripada njihovi družini.

Zgodb, ki smo jih slišali, je bilo kar nekaj, a se mi zdi, da nima smisla, da jih pišem. Tisti, ki nas te stvari zanimajo, si bomo verjetno slej ko prej izposodili ali celo kupili knjigo Šepetalci.

Še dve stvari, ki sta se mi zdeli zelo pomembni … Figes je svoje predavanje zaključil z zgodbo ženske, ki je bila ena od zelo redkih, ki je priznala, da je bila tudi ovaduhinja. To se ji ni zdelo nič napačnega, ker je bila sveto prepričana, da dela nekaj dobrega, saj je verjela, da so ljudje, ki jih je ovajala, res naredili nekaj narobe. Vendar, glede na to, v kakšnih razmerah so ljudje živeli v Sovjetski zvezi, ne moremo obsojati njihovih dejanj. Vprašamo se lahko samo, ali mogoče mi na njihovem mestu ne bi ravnali popolnoma isto.

Na koncu pa je nekdo iz občinstva Figesa vprašal, kaj si misli o nacizmu in komunizmu. Se ta dva sistema da enačiti in primerjati, kar počne naša politika? Figes je povedal, da Slovenija ni edina država, kjer se politiki ukvarjajo s temi vprašanji, ki so čisto politična. Zelo dobro se vidi, je rekel Figes, da politikov ne zanimajo prava zgodovinska dejstva, ampak zgodovino izrabljajo za svojo propagando. Sledilo je ploskanje, ki pa bi moralo po mojem mnenju priti tudi za mislijo Figesa, ko je rekel, da moramo ravno zaradi tega dobro poznati zgodovino, saj le tako lahko politikom nasprotujemo in se jim upremo.

Konec predavanja sem izkoristila zato, da sem Figesu pod roke potisnila knjigo Natašin ples, ki krasi mojo mini knjižnico, da jo podpiše. Potem se je izkazalo, da je imelo podobne načrte tudi veliko drugih slušateljev. Ker sem sedela v prvi vrsti, sem se že kar takoj pripravila na naskok 🙂 Bila sem prva. Prepričana sem, da je bil tudi Figes pripravljen na podpisovanje, saj bi drugače lahko kar takoj, ko je bil napovedan konec, odšel z odra in mi bi se lahko obrisali pod nosom 🙂

Še vedno pa ne razumem, zakaj mi podpis Orlanda Figesa pomeni tako veliko … Zdaj je, kar je. Imam ga in ponosna sem nanj 🙂

Za konec si lahko pogledate še 6-minutni video izsek s predavanja, ko je Figes govoril o tem, kako je sodeloval z ruskim Memorialom in kako ter koliko ljudi so dobili, ki so bili pripravljeni povedati svoje zgodbe, pokazati pisma, slike in še polno drugih dokumetov.

[youtube]http://www.youtube.com/watch?v=5lDdkCrrwmM