Ta jesen, ki jo večino časa gledam samo skozi okno, iz mene cuza vse več energije. Zdaj se je spravila še na zdravje. NE DAM! Nimam časa. Trenutno čakam še zadnji blagoslov diplome, da jo odnesem v neko kopirnico, ki mi bo za normalno ceno naredila štiri izvode, si pripravim predstavitev, ponovim še nekaj o ruski literaturi in se potem vsa živčna poskušam čim bolj zbrati in opraviti zagovor moje prve diplome.

Potem pride, upam, tudi nekaj več časa za vožnje v avtošoli, za učenje kitajščine in razmišljanje o naslovu sinološke diplome, za kakšno urico s knjigo, filmom in tudi z mojo drugo polovico 🙂


diploma

Dnevi, kakršen je bil četrtek (15.10.09), so sicer super. Dinamični. Minejo tako hitro, da se jih komaj zaveš, a vseeno iz človeka pocuzajo tudi zadnje atomčke energije. Moj četrtek je iz mene spil vso energijo in se na koncu spravil še na moje zdravje.

Od 7:30 do 10:55 sem pisala še zaključne popravke diplome in jo v celoti natisnila natanko 5 minut preden sem prvič sedla za volan. S polnim nahrbtnikom sem stekla do kolesarnice, se opremila za kolo in se odpeljala do avtošole.


vhod v avtošolo

Ko sva se z inštruktorjem Dragićem le našla, me je naprej vprašal, če sem že kdaj vozila in če greva kar na cesto. Ne 😕 Hočem poligon 🙂 In sem ga dobila. Po tistih dveh urah vožnje po asfaltu okoli poligona in vijuganju med količki, se je naenkrat ves moj strah pred vožnjo, ki sem ga imela, spremenil v nič. Na trenutke je bilo vse skupaj že prav dolgočasno. Vem, da nisem niti enega kroga odpeljala idealno, a vseeno. Pa mi je rekel inštruktor: “Saj sem te vprašal, če greva na cesto, pa si rekla, da ne.” In sva se že spet smejala. Smejala sva se še preden sva si stisnila roki, ker se je zgodilo to, da sem ga jaz čakala za avtom, v katerem je on čakal mene.

Inštruktor Goran-Dragić-ata je ena velika faca! In verjamem, da nama bo skupaj uspelo priti do mojega izpita za avto 🙂


prometni predpisi za hojo po stopnicah v avtošoli

Ko sva okoli 12:30 zaključila najino prvo srečanje, sem imela ravno pol ure, da sem skočila domov na skodelico toplega čokolešnika, potem pa sem na svojem poservisiranem kolesu ((prestave spet delajo kot, da ni bilo nič)), že drvela proti Poljanski gimnaziji, kjer me je čakal informativni sestanek z dijaki, ki bi se radi učili ruščino na fakultativnem popoldanskem začetnem tečaju, ki bi ga vodila moja malenkost. Za enkrat sicer kaže, da bo vse skupaj odpadlo, ker je premalo zanimanja in bi potem morali dijaki plačati preveč denarja za tečaj. Počakamo še do novembra. Bomo videli kaj se bo zgodilo s tem mojim poučevanjem.


ruščina

Po sestanku sva si s profesorico Barbaro (sošolko s fakultete) privoščili kosilo na terasi španske restavracije Don Felipe. Moj prvi in edini normalni obrok ta dan.

Po odličnem kosilu in klepetu, sem odbrzela še do Filozofske fakultete in postala publika na zagovoru diplome o vodilnih ruskih teoretikih filma v navezavi na ruske formaliste. Bilo je zanimivo. Daša je nalogo opravila odlično, za kar je bila tudi odlično nagrajena. Jaz pa sem bila vsaj prve pol ure približno tako nervozna kot ona. Razmišljala sem že, da bi pobrala nahrbtnik, vstala in šla. Potem se mi je le nekako uspelo zbrati in umiriti, tako da sem zdržala do konca. V bistvu sem morala zdržati do konca, saj sem po zagovoru profesorju Javorniku morala oddati popravljeno verzijo svoje diplome. “Če bo v diplomi vse tako, kot sva se pogovarjala, potem se lahko kar dogovoriva, da imate zagovor čez 14 dni,” se je glasil odgovor na moje vprašanje, kako naprej.


zagovor ruske diplome

Saj sem vesela, samo me pa vseeno malo skrbi. Zagovor diplome je le zagovor in prof. Javornik ti na koncu lahko postavi kakšno res “zabavno” vprašanje, ki postane še posebej zabavno, ko vsa nervozna stojiš tam pred polno učilnico, v kateri sedi okoli 60 ljudi in čaka tvoj odgovor, ti pa si v mislih ponavljaš samo eno misel, naj bo vprašanje tako, da ga bom razumela in bom znala odgovoriti nanj.

Konec dneva in vseh obveznosti je bilo treba zaključiti s skodelico metinega čaja. Nina, hvala.


čaj

Ko sem se vrnila domov, še dobro, da sem v nahrbtniku imela tudi kapo in rokavice, kar mi je prišlo zelo prav v tem večernem mrazu, sem že čutila rahel glavobol, nase me je opozarjalo tudi desno uho in rahlo žgečkanje v grlu. Na sporedu sta bila samo še aspirin in postelja. Za kaj drugega nisem bila več sposobna. Spala pa bi lahko še cel petek, a žal kličejo nove in nove obveznosti, pri katerih me ovira utrujenost in že omenjeno načeto zdravje. Zdaj potrebujem samo še pol ure spanja, zelenjavno juho in že bo treba v službo … Še dobro, da sem vsaj ta konec tedna dokaj prosta.