Na spletni strani slavistika.net sem po naključju odkrila zanimivo obvestilo, ki bi znalo zanimati vse ljubitelje Rusije, ruščine in filma. V začetku decembra (1. – 7. december) v Škofji Loki pripravljajo Teden sodobnega ruskega filma, kjer bodo pokazali šest sodobnih ruskih filmov. Na filmske predstave v Škofjo Loko vas vabita škofjeloški župan Igor Draksler in koordinatorka Andreja Megušar. V nadaljevanju prilagam besedilo, ki je objavljeno na slavistiki. Obogatila sem ga še z originalnimi naslovi filmov in njihovimi trailerji. Mogoče bo ravno to komu pomagalo, da se bo lažje odločil za obisk škofjeloških kinodvoran.

Škofja Loka in Ruska federacija sta si bili vedno blizu. Poleg tega da smo bili vsi nekoč del neke še večje federacije, je v tistem obdobju – še preden so k nam prišli prvi pravi odmevi ruskih step – na loški gimnaziji zaživel ruski razred, katerega dijaki pod kasnejšim mentorstvom prof. Alenke Hafner niso bili samo najbolj iskrivi, temveč so imeli vcepljeno zmagovalno mentaliteto nekdanje zbornaje v hokeju (tiste na čelu z Viktorjem Tihonovom) in s tekmovanj v ruskem jeziku prinašali sama najvišja odličja. To je bil tudi čas, ko smo se prvič resneje spoznali z rusko umetnostjo, predvsem z literaturo, klasično glasbo in baletom. Zanimanje za filmsko kulturo ni bilo v ospredju, četudi so takratni televizijski programi predvajali določene moralno in politično primerne filme s prostora SZ. Šele sredi devetdesetih let, nekako takrat, ko je Nikita Mihalkov posnel nagrajeni film Varljivo sonce (1994), se je širši slovenski prostor počasi začel zavedati, kako vsebinsko močna, prepričljiva in surova je lahko sodobna ruska kinematografija.

Vendar je bilo to leto, ko je imel ruski igrani film že krepko preko osemdeset let. Leta 1908 je režiser Valerij Romancev na trak zabeležil osemminutno sago na osnovi popularne pesmi o Stepanu Razinu – Uporniki s Spodnje Volge. Od tega kratkometražnega filma do danes se je razkošna ruska kinematografija izpopolnila s številnimi tehničnimi in estetskimi inovacijami ter obogatila zgodovino filma z mnogimi brezčasnimi filmskimi klasikami, od avantgarde (Ejzenštejn) do modernizma (Tarkovski). V tokratni program Tedna sodobnega ruskega filma v Škofji Loki prihaja šest sodobnih ruskih filmov, ki bodo med 1. in 7. decembrom 2009 v Kinu Sora in Sokolskem domu premierno prikazani v Sloveniji.

DODATEK s spletne strani Škofjeloške občine (25.11.):

Vabimo vas na odprtje festivala, ki ga bo v torek, 1. 12. 2009 ob 19. uri v vhodni dvorani Sokolskega doma odprl film »PETJA NA POTI V NEBESA« režiserja Nikolaja Dostalja.
Kulturni program: Gimnazija Škofja Loka in Glasbena šola Škofja Loka

Filmski festival bo potekal od 1. do 7.12. 2009 v škofjeloškem Kinu Sora in Sokolskem domu. Gledalci si bodo lahko brezplačno ogledali šest izbranih filmov, ki jih je finančno podprlo Ministrstvo za kulturo Ruske federacije. Vsi filmi bodo potekali v ruskem jeziku z angleškimi podnapisi.

Bolniška soba št. 6
[Палата №6]

(režija: Karen Šahnazarov, 2009, trajanje: 83 minut)

Prvotna ideja režiserja Karena Šahnazarova je bila smela. Scenarij za film Bolniška soba št. 6 je skupaj z Aleksandrom Borodjanskim sestavil že leta 1988 in za svoje posodobljeno videnje kratke zgodbe Antona Čehova na svojo stran pridobil celo ugledne italijanske producente, ki so mu pripravili pogodbo, s katero bi glavna vloga zagotovo pripadla Marcellu Mastroianniju.

Do razkola med njimi je prišlo v točki sodobno – klasično, saj ustvarjalca nista pristala na to, da bi se film dogajal v času, ki ga je za to predvidel Čehov. Scenarij je za dvajset let romal v predal, dokler ga pred kratkim Šahnazarov vnovič ni predelal in v rekordnem času – manj kot mesecu dni – posnel film, ki spremlja usodo dr. Andreja Ragina na poti od psihiatra do pacienta v lastni umobolnici. Zgodba, ki na preprost način prikaže, kako ozek je prehod, da postanemo tisto, česar se najbolj bojimo, je tudi letošnji ruski kandidat za tujejezičnega oskarja.

Petja na poti v nebesa [Петя по дороге в Царствие Небесное]

(režija: Nikolaj Dostalj, 2009, trajanje: 97 minut)

Zgodba zmagovalnega filma letošnjega filmskega festivala v Moskvi je postavljena v čas Stalina (1953) v oddaljeno mestece Kandalakše, med okoliške novogradnje in gulage, kjer se vsakodnevno berejo parole Vse poti vodijo v komunizem in Najboljši kontrolor kakovosti je vest proletariata. V takšnem depresivno revolucionarnem vzdušju odrašča visokorasli Petja, lokalni posebnež in junak svojega fantazijskega sveta. Pretvarja se, da je policist in inšpektor, usmerja promet, in ljudje ubogajo njegove ukaze, saj ne predstavlja nobene resne nevarnosti.

Ko iz zapora pobegne jetnik, se Petja še bolj poglobi v svojo vlogo. Pridruži se pregonu, tako kot vsak primeren uniformiranec. Film, posnet po spominih na otroštvo scenarista Mihaila Kurajeva, je režiser posnel na avtentičnih lokacijah (Kandalakša, Zelenogorsk), kjer se je v zadnjih petdesetih letih vsaj na zunaj zelo malo spremenilo.

Muha [Муха]

(režija: Vladimir Kott, 2008, trajanje: 107 minut)

Fedor Muhin je samozadosten, kamionar, izključno podrejen življenju na cesti, občasnemu seksu in vodki. Zdi se, da ni ničesar, kar bi lahko spremenilo njegov ritem življenja, dokler ne prejme pisma, da je najverjetneje oče šestnajstletnega dekleta. Čez noč se mu življenje radikalno spremeni. Od tega trenutka dalje režiser v svoji ‘postperestrojka’ drami z velikimi simpatijami do obeh junakov razvija odnos med razuzdanim kamionarjem in njegovo robato hčerko, ki se za hobi ukvarja z boksom. Vera (hči) ne skriva težnje po mirnem družinskem življenju, Fedor pa potrebuje čas, da se sprijazni, da svoboda ni samo zadnji še neizkoriščeni termin, ko nimaš več ničesar izgubiti. Muha je družinska drama, ki na bazi liričnega realizma iz kadra v kader postopoma prehaja iz tragedije proti komediji ter odkriva skrite odtenke življenja, kamor vsakdanji pogled redko zaide.

[youtube]http://www.youtube.com/watch?v=0EEHA1mQoZA

Morska deklica [Русалка]

(režija: Anna Melikjan, 2007, trajanje: 114 minut)

Bila je nekoč neka morska deklica in … Samo tako se lahko začne fantastična bajka o mladi deklici Alisi na ulicah Moskve. Nekoč je živela na morju, hotela je postati balerina, prepevala je v otroškem zboru, vendar je pri šestih letih onemela. Vse to ne bi bilo nič nenavadnega, če Alisa ne bi imela nenavadnega daru, podobnega tistemu, s katerim je Amelie čarala v istoimenskem filmu Jeana Pierrea Jeuneta – ljudem je lahko izpolnjevala želje. Zgodba naše morske deklice se začne, ko zapusti primorsko mestece in odide v Moskvo, kjer kmalu sreča Njega (Jevgenija Ciganova), človeka, kateremu na čelu piše, da potrebuje pomoč in zaščito. Alisa se ne ustraši odgovornosti ter človeka vzame pod svoje okrilje, kar seveda radikalno spremeni njegovo, predvsem pa njeno življenje.

Ruska igra [Русская игра]

(režija: Pavel Čuhraj, 2007, trajanje: 95 minut)

Hazarderska komedija priznanega ruskega režiserja – vključno z nominacijo za tujejezičnega oskarja večkrat nagrajenega (nagrada žirije v Benetkah) za film Tat (1997) – je nastala na podlagi literarnega dela Kvartopirci Nikolaja Gogolja. Potem ko se jim je dolgo časa uspešno izogibal, številni upniki le izsledijo zadolženega italijanskega plemiča Luciana Forza ter ga prisilijo, da podpiše hipoteko na vso svojo lastnino. Če jim v določenem roku ne bo povrnil vseh dolgov, se bo kmalu znašel v najbližjem zaporu. Da bi se izognil ždenju za rešetkami, Luciano pobegne v Rusijo, kjer upa, da bo na ruskem podeželju izkoristil naivnost ljudi ter s hazardiranjem in prevarami uspel zbrati dovolj denarja, da se otrese dolgov in s tem reši svoje premoženje. Kmalu sreča veselo druščino sebi podobnih ruskih kolegov in odločijo se, da bodo pri prevarah sodelovali.

Štirje taksisti in pes [Четыре таксиста и собака]

(režija: Fedor Popov, 2004, trajanje: 99 minut)

“Posneti dobro komedijo ni lahko,” je večkrat poudaril Fedor Popov, saj mora režiser paziti, da zgodba ne postane banalna in situacijsko predvidljiva. “Veliko lažje je posneti akcijski film ali dramo o vsakdanjem življenju.” Štirje taksisti in pes je postmoderna kombinacija prej naštetih žanrov. Osrednji junak je nič hudega sluteči psiček Figaro, ki na poti v neprostovoljno smrt (evtanazija) svoje zatočišče najde na obetajoči taksi postaji in tam zaposlenim življenje obrne na glavo. Kmalu se namreč izkaže, da je pred tem zaradi šibkosti na pogubo obsojeni Figaro še kako živahen in trmast, kar za seboj potegne vrsto nepredvidljivih anarhičnih situacij: od ugrabitev in eksplozij do spektakularnih pregonov z avtomobili. Življenje štirih taksistov, ki se odločijo prevzeti skrb za neustrašnega psa, so tako čez noč radikalno spremeni.