Predzadnji decembrski dan je bil ustvarjen kot nalašč za to, da sva si popoldan vzela samo zase in šla najine čute razvajat v prekmursko gostilno Mencigar – Nobile sredi Ljubljane oziroma na Zarnikovi ul. 3. O tem, kako dobra je ta gostilnica, sem prvič prebrala pri Chefu, ki je Mencigar – Nobile testiral tudi za revijo Potepanja. Se pridružujem vsem njegovim pohvalam 🙂

Pri Prekmurcih mi je bilo všeč, da sva bila v gostilni, ki ima tri sobe, skoraj sama. Usedla sva se v kot Goričke sobe, kjer je bila miza pripravljena za dva in se predala prebiranju jedilnika. Kljub temu, da sva si ga podrobneje ogledala že na spletni strani gostilne, sva morala še enkrat prebrati kaj ponujajo ljubljanski Prekmurci. Nato je zelo prijazna gospa natakarica v kuhinjo odnesla najino naročilo … najprej Gorički tanjer za 2 osebi, potem pa fazan po kmečko in pečene dödöle. Pila sva pol litra Modre frankinje in vodo.

Preden sva dobila hrano, sva imela dovolj časa, da sva si podrobno ogledala tudi sobo, kjer sva bila. Ambient je bil … kmečki, prijeten, topel in preprost, kar je najino razpoloženje samo še izboljšalo.

nadvse prijetna Gorička soba

Nato se je začelo zares. Najprej obložen Gorički tanjer za dve osebi. Domačo šunko, tunko, svinjska rebra, tlačenko, rezine prekajene klobase, prekmursko rolanco, skuto s česnom, zaseko, hren in jajce sva jedla z odličnim domačim belim in črnim kruhom. Počasi in z užitkom. Nisva se želela že takoj na začetku najesti do sitega, čeprav nama to ni najbolje uspevalo 🙂

Narezek je bil odličen, še boljši pa je bil fazan po kmečko skupaj s pečenimi krompirjevimi žganci oz. dödölami. Hrana je bila tako odlična, da je ne znam opisati z besedami in tudi slike niso niti približno tako okusne, kot je bila hrana.


gorički tanjer za 2 osebi


fazan po kmečko (fazan+čebula+korenje+slanina+vino+kisla smetana)


pečene dödöle ali krompirjevi žganci


fazan po kmečko in pečene dödöle

Midva sva pridno jedla, natakarica pa naju je zafrkavala, kako da sva pridna. Potem sva začela “tarnati”, da so jedi enostavno preveč dobre, da človek ne bi pojedel vsega, kar dobi. Na koncu naju je podražila, da jo prav zanima, če se bova odpovedala sladici. Enoglasno sva ji odgovorila, da res ne moreva več. “Naslednjič prideva samo na bograč in prekmursko gibanico,” sva dodala 🙂 Takšna porcija bo ravno dovolj.

Ko sva dobila račun, si nisva želela preveč beliti glave s številko na njem. Točne cene vseh jedi so dostopne na spletni strani gostilne Mencigar – Nobile, midva pa sva za narezek, fazana, krompir, frankinjo in eno kave plačala slabih 45€. Številka je sicer visoka, vendar je hrana res odlična. Najesti pa se vsekakor da tudi za manj denarja, vendar tisti večer midva nisva želela preveč gledati na denar. Predvsem zato, ker sva imela dobre razloge za razvajanje in ker sva v gostilnah samo nekajkrat na leto.


genetika po ljubljansko

Po poznem kosilu sva se odpravila še na sprehod do centra Ljubljane, kjer sva bila v tem (pred)prazničnem času prvič. Ko sem videla vse lučke, ki so jih obesili od Magistrata do Prešernovega trga, sem bila kar malo razočarana. Sicer nimam nič proti okraševanju, ampak ali je sploh kakšna lučka, ki je MOL ni raztegnila in prižgala nad centrom mesta? Za moj okus je vse skupaj čisto prveč kičasto. Sem pa “odkrila” zelo zanimivo izložbo čisto blizu Tromostovja. Nisem si mogla pomagati, da ne bi slikala pogleda na lesene šatuljice v Galeriji Rustika.

Nato sva na Tromostovju počakala še, da se je mimo pripeljal dedek Mraz, potem pa naju je dež pregnal nazaj domov in tako zamudila zadnji dan Ane Mraz …


ljubke lesene šatuljice v izložbi Galerije domačih in umetnostnih obrti Rustika


okrancljana Ljubljana


za moj okus prekičasta praznična Ljubljana s Prešernovim trgom