Z enim najpomembnejših sodobnih kitajskih umetnikov, Wangom Guangyijem, sem se srečala okoli novega leta, ko sem iskala temo za sinološko diplomo. Takoj mi je padel v oči. Predvsem zaradi svojih zanimivih plakatov, na katerih je zmešal simbole kitajske kulturne revolucije, ki jo je doživel tudi sam, in vplivnih sodobnih blagovnih znam z Zahoda. Začela sem raziskovati in ugotovila, da je celotna sodobna kitajska umetnost zelo zanimiva. Na trenutke tudi zelo pronicljiva in včasih že čisto na meji dobrega okusa. Vsekakor pa ni treba, da smo veliki poznavalci sodobne kitajske umetnosti in družbe, da v delih raznih umetnikov in umetnic ne bi opazili močnega družbenega vpliva.

O sodobni kitajski umetnosti bom verjetno v naslednjih mesecih še pisala, saj se ji bom morala zaradi diplome še bolj posvečati, ta prispevek pa je namenjen prevodu intervjuja z Wangom Guangyijem. Če nič drugega bo to del mojih zapiskov za diplomo …

Pred intervjujem, za katerega žal nisem uspela ugotoviti, kdaj je nastal ((verjetno ne pred 2008)), še kratka predstavitev umetnika:

Wang Guangyi 王广义 se je rodil leta 1956 v provinci Heilongjiang 黑龙江. S ciklom Velika kritika oz. Great Criticism 大批判 ((da4 pi1pan4 – številke označujejo tone, v katerih je treba izgovoriti posamezno besedo oz. zlog)) se je vpisal med najpomembnješe sodobne kitajske umetnike. S tem ko Wang natančno kombinira tipične simbole dveh popolnoma nasprotnih si ideologij, komunizem in potrošništvo kritizira in ju s tem hkrati tudi zanika. Wang Guangyi je študiral slikarstvo na Umetnostni akademiji v provinci Zhejiang 浙江. Danes pa živi in dela v Pekingu 北京. Njegova dela so mednarodno priznana, lahko bi celo rekli, da so postala neke vrste ikone.

Začnimo z intervjujem …

Wang Guangyi, eden od pionirjev gibanja kitajski politični pop in hkrati eden najvplivnejših sodobnih kitajskih umetnikov, je Lynn Zhang, urednico ArtZineChina.com, pričakal na vratih svojega studia. Pred studiem v predmestju Pekinga je polno kipov z motivi iz kulturne revolucije – več kot ducat rjasto obarvanih mladih moških in žensk v revolucionarnih položajih, za katere se zdi, da stražijo območje ali pa vsem, ki se znajdejo tam, govorijo: “Tukaj so dela Wanga Guangyija. Pazite se!”

Guangyi je sproščeno kadil, odšel v studio, se usedel na zofo, prekrižal noge in se pripravil na vprašanja, ki jih je zanj pripravila urednica Lynn Zhang.

Lynn Zhang: S čim se trenutno ukvarjate?

Wang Guangyi: Sedaj delam nekaj drugačnega. V svojih delih sem dolgo uporabljal znane blagovne znamke. Od zdaj naprej tega ne bom več počel. Te blagovne znamke sem uporabljal, ker sem mislil, da imajo zelo močan vpliv na Kitajsko. Zdaj, ko je minilo že nekaj časa, pa mislim, da se ta vpliv zmanjšuje. Vse večji vpliv na družbo pa dobiva umetnost.

Lynn Zhang: Kdo oz. kaj je vplivalo na vaša dela na začetku vaše umetniške poti?

Wang Guangyi: Andy Warhol in Joseph Beuys

[nemški konceptualni umetnik, 1921-1986]. Warhol mi je dal nekaj idej, pokazal mi je, da lahko karkoli postane umetniško delo.  Bolj kot je nekaj enostavno, hitreje in enostavneje lahko postane umetnost. Beuys pa mi je pokazal, da umetnost ne sme biti čista umetnost, ampak mora biti povezana z realnim svetom. Čiste umetnosti v bistvu sploh ni.

Drugače pa umetniki, ni važno ali so z Zahoda ali s Kitajske, niso tako pomembni za moje delo. Najpomembnejši zame so ljudje. Mogoče zveni to zelo abstraktno, ampak tako je. Nekoč sem rekel, da svoje delo dokončam z rokami ljudi. Zdaj pa sem vse bolj prepričan, da moje umetnine niso narejene samo z ljudskimi rokami, ampak z njihovimi možgani. Niso mi pomembni slavni umetniki. Najpomembnejši zame so ljudje.

Vedno, ko me kritiki in novinarji sprašujejo o teh stvareh, odgovarjam, da ljudje razmišljajo o teh ali onih stvareh. Huang Zhuan [kitajski kritik] se zaradi teh izjav norčuje iz mene. Nekoč je rekel: “Guangyi blodi, da ima posebno moč.” Kljub temu, da je bila to šala, verjamem, da sem poklican od ljudi, da slikam. Jaz samo uporabljam svoje roke, da dokončam tisto, o čemer ljudje razmišljajo.

Lynn Zhang: S čim najraje ustvarjate?

Wang Guangyi: Težko rečem. Ponavadi se naveličam, če dalj časa ustvarjam v enem samem mediju, zato delam z različne stvari; slikam na platno, delam instalacije in video. Ko delam na instalacijah, nikoli ne delam v studiu. Tam naredim samo osnutek, potem grem v muzej ali galerijo, kjer delo dokončam. Vedno razmišljam, kateri medij bi bil najboljši za določeno delo.

Lynn Zhang: Kakšne so vaše delovne navade?

Wang Guangyi: Vsak dan se po kosilu odpravim v studio in tam delam do 19. ali 20. ure. Navado imam, da delam v popolni tišini. Sebe si vedno predstavljam kot delavca v tovarni. Ko k meni pride kdo od prijateljev, me vedno sprašujejo, zakaj ne poslušam glasbe, ampak ne maram glasbe, ko delam.

Lynn Zhang: V katero smer se po vašem mnenju razvija kitajska sodobna umetnost?

Wang Guangyi: Kitajska sodobna umetnost se trenutno zelo dobro prodaja. Ampak mislim, da to ni ravno najbolje, prav tako ne morem reči, da je to slabo. Najpomembnejše je, da kultura dobi temelje, kar pa nima nobene veze z denarjem. Umetnost mora biti zgrajena na naši zgodovini in umetnosti, s tega vidika pa je denar zelo škodljiv.

Menim, da avkcije niso ravno najboljše za umetniški svet. Preveč so skomercializirane. Gre za kratkotrajni pojav, ki pa ga umetniki ne morejo kontrolirati. Jaz lahko nadziram samo svoje delo. Ljudem v svoji galeriji sem povedal, da lahko moja dela kupujejo samo profesionalni zbiratelji, nočem prodajati neprofesionalnim posameznikom. Vsakega umetnika namreč skrbi, kam gredo njegova dela. Nekateri ljudje umetniška dela vidijo samo kot neki komercialni produkt in zato hočejo dela samo preprodajati. Čeprav je umetnost na neki način res dobrina, je hkrati tudi več kot samo to.

Lynn Zhang: Kam si želite, da bi odšla vaša dela?

Wang Guangyi: Mislim, da si vsaj 60 do 70 odstotkov mojih del zasluži, da bi dobila neko dobro mesto, morala bi iti na primer v kakšno galerijo. Rad bi, da bi imeli ljudje možnost, da vidijo moja dela.

Pred nekaj dnevi je k meni prišel prijatelj, ki dela v nekem kitajskem muzeju. Vprašal me je, koliko bi mi morali plačati za moja dela. Povedal sem mu, da ne gre za denar. “Če boste moja dela razstavili za 20 let, tako da jih bodo ljudje lahko videli, vam jih bom dal. Če pa mi nameravate plačati 100 milijonov yuanov [dobrih 10 milijonov evrov] in nato dela postaviti v skladišče, me tvoja ponudba ne zanima,” sem mu odgovoril.

Lynn Zhang: Kdaj dobite novo idejo? Kje iščete navdih?

Wang Guangyi: Mislim, da umetniki ustvarjajo povsem po naključju. Družba, v kateri živi posamezni umetnik, je edino, na kar se nanaša njegova umetnost. Živiš in delaš v neki družbi, v kateri opaziš določene stvari, ki se potem zmešajo v tvoji glavi in te navdihujejo. Moja umetnost je vedno povezana z družbo. Ne znam dobro razložiti, a tako pač je.

Lynn Zhang: Če bi si lahko izbrali kakšen drug poklic, kaj bi počeli?

Wang Guangyi: Nikoli nisem razmišljal, da bi počel kaj drugega. Slikanje sem imel rad že kot otrok. Saj so že v vseh zgodovinskih knjigah pisali, da je umetnik ljubil umetnost že ko je bil majhen. Prepričan sem, da mi je bilo usojeno, da bom umetnik. Sicer pa lahko tako najbolj inteligentni kot tudi najbolj neumni ljudje ustvarjajo, saj ni nobenih standardov za umetniška dela. Meni tako najbolj ustreza sodobna umetnost. Tradicionalna umetnost ni zame, ker ima točno določena in stroga pravila. Jaz pa ne morem delati nečesa, za kar bi se dalo reči, da je pravilno ali ne. Tudi ustvarjanje filmov ni zame, ker je potrebno sodelovanje, jaz pa nisem najboljši za timsko delo. Rad bi samo ustvarjal to, kar hočem. To pa ne more biti ne prav ne narobe.

POVEZANE OBJAVE:

Prvo veliko umetniško gibanje 21. stoletja (uvod)
Sodobna umetnost se je na Kitajskem začela pred desetletji (1. del)
Kitajska sodobna umetnost je zelo raznolika (2. del)
Promocija kitajske umetnosti (3. del)
Cenzura (je) im(el)a močan vpliv na kitajske umetnike (4. del)
Diaspora kitajskih umetnikov se vrača domov (5. del)
Kitajska ima vse več muzejev za sodobno umetnost (6. del)
Svet zbira sodobno kitajsko umetnost (7. del)
Prvo veliko umetniško gibanje 21. stoletja (zaključek)