Čas teče, nič ne reče. Tukaj je že marec. Priprave na diplomo bolj stojijo, kot napredujejo. Tudi blog sameva. Treba bo narediti nekaj. Ja! Treba se bo spraviti v red, postaviti prioritete, pustiti, da ne tako zelo pomembne stvari odpadejo in prevladajo tiste, ki so res pomembne. Treba si bo organizirati čas in do potankosti izvesti sistem, ki zagotavlja kakovost in se glasi PDCA – Plan, Do, Check, Act. Ta koncept nam je na delavnici o sistemu kakovosti za nevladne organizacije (NVO) predstavila odlična predavateljica dr. Tatjana Žagar. Sistem PDCA se zdi tako zelo logičen. A hkrati zelo zahteven. Malo je sicer odvisno, koliko stvari moraš vključiti v prvo fazo planiranja, a vseeno vsako planiranje zahteva veliko časa. Kar je tudi najbolj pametno – bolj kot si splaniraš stvari, lažje jih boš nato izvedel tako, kot si si zamislil. Za vsak slučaj sta, potem ko že začneš delati, še vedno na voljo tudi čekiranje ali slovensko preverjanje in ukrepanje. Če stvari ne gredo po načrtu, je treba izvesti reorganizacijo, kar pa spet zahteva nekaj časa. Seveda je količina tega časa spet odvisna od (ne)natančnosti prvega načrtovanja. In tako smo ujeti v ta čudoviti krog kakovosti, ki nam, potem ko se ga enkrat navadimo in ga tudi prakticiramo, pomaga tudi pri tem, da ne pišemo takih prispevkov na blog 🙂 Zadnji stavek samo kaže na to, da jaz koncepta PDCA še nisem ponotranjila 🙄
Avto, s katerim sem začela
Vseeno se mi zdi, da vztrajno prihajam nazaj. Zadnjih nekaj dni, ko sem delala prve samostojne kilometre za volanom, odkar sem konec februarja (končno!) naredila izpit za avto, sem že večkrat začutila strašno veselje, da mi ni treba več v avtošolo. Čeprav me je bilo tega življenjskega izziva zelo strah, si nikoli nisem mislila, da mi bo vse skupaj vzelo tooooliko energije. Na začetku je bilo še zanimivo, potem pa sem se zavedla, da iz kilometra v kilometer podzavestno samo čakam, kdaj bom naredila kaj narobe in bom spet poslušala očitke o tem, kako nimam občutka za zaviranje in pospeševanje, kako nisem dala smernika, kako se nisem ustavila v drugi prestavi, kako moram na avtocesti peljati vsaj 110 km/h in tako dalje. Vse to me je pripeljalo do tega, da sem bila na prvem poskusu izpita tako zelo nervozna, da sem si samo neznansko želela samo trenutek, ko bo vsega konec. Rezultat ni bil važen. In konec je prišel hitro, saj sem se vsa nervozna pri menjavanju pasov v paniki, ko se mi je zdelo, da je avto na desni skoraj vzporedno z mano in bova vsak čas trčila, tako prestrašila, da sem se s celim telesom obrnila nazaj, volan, ki sem ga verjetno držala z vso močjo, pa obrnila v nasprotni smeri – levo – in tako prevozila dvojno polno črto. Direktni padec. Nato sem uspela srečno pripeljati še nazaj do Roške in ko sem prišla domov, sem poklicala v avošolo, da mi za naslednji dan pripravijo evidenčni karton, ker odhajam. Nato sem s pomočjo Aleša Črnivca (gospod, ki je bil inštruktor Jasni, ki je skupaj z Avtomotom opravljala vozniški izpit pod nadzorom kamer) prišla do novega inštruktorja. Novi sovoznik in 10 dodatnih ur vožnje me je nato pripeljalo do izpita. Tako sem dobila nazaj dopoldneve, ki so bili prej zaradi voženj v avtošoli izgubljeni.
Z ibizo sem dobila zeleno luč za vožnjo po cestah.
Na tem mestu izkoriščam še priložnost, da na duše vseh, ki se boste v prihodnosti srečali z opravljanjem vozniškega izpita, položim priporočilo, da res ne oklevate s kakršnimi koli pripombami oz. pritožbami nad inštruktorjem, če vam res ne bo odgovarjal njegov način dela. Preveč stanejo te stvari, da bi bili tiho in čakali na boljše čase, tako kot sem delala jaz. Pa še to … v evidenčnem kartonu je 12 točk, ki jih izpolnjuje oz. bi jih moral izpolnjevati vaš inštruktor:
Moj učitelj vožnje:
01. Ima profesionalni odnos do vožnje in učenja.
02. Omogoča izbiro termina vožnje in prihaja na ure točno.
03. Na začetku učne ure obnovi zadnjo učno snov.
04. Na začetku določi cilje učne ure.
05. Na koncu učne ure ovrednoti in oceni vožnjo.
06. Na vsaki učni uri izpolni evidenčni karton vožnje in dnevni razvid vožnje.
07. Med učno uro preverja moje znanje cestno prometnih predpisov.
08. Svojo pozornost med učno uro posveča mojemu usposabljanju.
09. Skrbi, da učenje poteka sproščeno in v pozitivnem vzdušju.
10. Novosti mi razloži na preprost in razumljiv način, na vprašanja mi rad odgovarja.
11. Težavnejšo učno snov mi ponazori z ilustracijo, določene elemente vožnje mi tudi demonstrira.
12. Kadar mi gre učenje vožnje dobro me pohvali, ob težavah me spodbuja.
Tako. Dovolj pametovanja. Najbolje bo, da izkoristim čas in se lotim prvega koraka iz PDCA. Planiranje, here I come 🙂 Se beremo …
Po mojem je polovica inštruktorjev nedoraslih idiotov, ki sploh ne bi smeli imet vozniškega dovoljenja. Zato pa je tako kot je.
Šibam na Radio Dur zdej :twisted evil:
No, tale s polovico je verjetnopretirana, ker sem imel opraviti samo z enim, ampak brez dvoma med njimi sedi marsikateri, ki mu je bistveno, da se naslaja nad 17-letnimi tupimi blondinkami, ki potem tudi čudežno naredijo iz prve.
Chef, najbolj zoprno pri avtošolah je, da v bistvu dokler nimaš konkretne izkušnje z njimi niti ne veš, kako bi moralo biti. Enostavno ne veš, do kakšnih pričakovanj si upravičen. Potem, ko se začneš spraševati, če je to res to, je že malo pozno. Meni je samo žal, da nisem, kljub temu, da mi je direktor prvega inštruktorja že na začetku rekel, naj ob morebitnih nevšečnostih pridem povedat, tega res tudi naredila. Enostavno sem bila slabe volje že ob sami misli, da bi morala zamenjati inštruktorja in se navajati na nekoga drugega, ki bi, logično, imel drug način inštruiranja. Na koncu se je celo izkazalo, da nisem bila prva, ki je imela takšne probleme s tistim inštruktorjem. Mogoče se bom pa počasi naučila, da moram tudi kaj konkretnega narediti, ne samo tarnati in s tem v slabo voljo spravljati še najbližje 🙄
Ampak zdaj je KOOOOOONEC! :izdiholajšanja: 🙂
Kako je bilo na Duru? 😉
Čestitke za izpit! 🙂
Pris, hvala! 🙂
Moj inštruktor, že davno tega, me je držal za nogo in s stiskom dal znamenje, naj dam gas 😉 malo se mi je zdelo čudno, potem, ko me je ob koncu ure še objel, mi je bilo pa jasno, kje smo… zato sem prešla raje na žensko inštruktorico.