Cenzura (je) im(el)a močan vpliv na kitajske umetnike (4. del)

CHIU, MELISSA. Chinese Contemporary Art – 7 Things You Should Know. Kitajska: AW Asia, 2008

4. GOVERNMENT CENSORSHIP HAS BEEN AN INFLUENCE ON CHINESE ARTISTS, AND SOMETIMES STILL IS. (str. 53 – 64)

Čeprav je Kitajska enostrankarska država z močno centralizirano politično strukturo, ne bi bilo prav, če bi rekli, da je odnos uradne stranke do kulture enovito represiven ali monoliten. V zadnjih dveh desetletjih (beri: od 1990 do 2008) je bil odnos uradne oblasti do sodobne umetnosti na Kitajskem tako spremenljiv kot državna družbeno-politična situacija in uradni interes za umetnost kot tako. Incident na Trgu nebeškega miru 4. junija 1989 je pripeljal do hude represije, ki so jo oblasti začele izvajati nad kitajskimi mediji in izobraževalnimi ter kulturnimi institucijami. Dejstvo, da je v 80. letih oblast podprla eksperimentalno umetnost v državnih umetniških šolah, muzejih in art revijah dokazuje, kako zelo liberalen je postal umetniški svet na Kitajskem. Po incidentu na Trgu nebeškega miru pa so vsi, ki so zagovarjali eksperimentalno umetnost po vzoru Zahoda, postali marginalizirani ali so izgubili svoje pozicije. Dela umetnikov, ki so prej veljala za sprejemljiva, so sedaj po mnenju kitajskih oblasti predstavljala pretirano liberalizacijo in dvom v moč vladajoče stranke. Oblastniki so preiskali tudi studie in privatne razstave eksperimentalne umetnosti. Umetniki so bili pod močnim pritiskom – če je njihovo delo vzbudilo zanimanje policije, so jih največkrat kar aretirali in zaprli. Še posebej tvegani so bili performansi. Ma Liuming ((izg. ma ljoumiŋ)), eden od pionirjev performasov, je bil aretiran, ker so ga prijavili sosedi. Vznemiril jih je njegov performans, v katerem se je pojavil gol. Golota pa je veljala za popolno tabu temo.

Ma Liuming, Fen-Ma Liuming hodi po kitajskem zidu, kromogeni print, 127 x 199 cm, 1998

V 90. letih je bilo veliko primerov, ko je država cenzurirala razna dela vizualne umetnosti. Zapiranje razstav s sodobno umetnostjo je za oblast postala že prava rutina, saj te razstave večinoma niso dobile uradnega dovoljenja za postavitev ali pa so razstavljene stvari smatrali za kritiko oblasti. Umetniki so postopoma spoznavali nenapisana pravila, ki so vladala novemu, bolj paranoičnemu političnemu vzdušju – vse dokler njihova dela niso vsebovala golote, spolnosti, nasilja ali politike, so jih pustili pri miru. A nekateri umetniki se niso želeli ukloniti novim pogojem za ustvarjanje. Mednje spadajo: Wang Jin ((izg. wang đin)), Yan Lei ((izg. jen lej)) in skupina Big Tail Elephant Group 大尾象工作组 – Dawei xiang gongzuo zu ((dawei šjang gungdzuo dzu)) iz Guangzhoua ((izg. gwangdžou)), ki so jo sestavlali Liang Juhui ((izg. ljang đuhuj)), Xu Tan ((izg. šu tan)), Lin Yilin ((izg. lin ilin)) in Chen Shaoxiong ((izg. č∂n šaošjong)). Po domovih in v privatnih studiih ali na zelo prometnih ulicah in gradbiščih so pripravljali kratke razstave, ki so trajale le po nekaj dni ali nekaj ur. Na zelo premišljen in dvoumen način so se njihova dela ukvarjala ravno s prepovedanimi temami. Teh del se je ohranilo zelo malo.

Vedeti moramo, da je bila večina teh riskantnih razstav bolj namenjena kljubovanju politiki, zato je bila toliko bolj kot sama dela pomembna njihova prisotnost. Te razstave in umetniška dela, razstavljena pod restriktivnimi pogoji, lahko razumemo kot eksperimete same na sebi.

Qiu Zhijie, Tattoo Series #3, barvna fotografija, 100 x 80 cm, 1994

Še eden od načinov, kako so lahko umetniki povedali svoje mnenje, so bile publikacije. Tako so Ai Weiwei ((izg. aj wejwej)), Xu Bing ((izg. šu bing)), Zeng Xiaojun ((izg. dzeng šjaođun)) in Feng Boyi ((izg. f∂ng boi)) s skupnimi močmi izdali knjigo Black Cover Book o eksperimentalni umetnosti v 90. letih 20. stoletja. Knjiga Chinese Contemporary Artists Agenda, ki so jo pripravili umetniki Wang Luyan ((izg. wang lujen)), Wang Youshen ((izg. wang jouš∂n)), Chen Shaoping ((izg. č∂n šaoping)) in Wang Jianwei ((izg. wang đjenwej)), pa vsebuje domnevne skice instalacij približno dvajsetih umetnikov z vse Kitajske.

Sčasoma, ko je kitajska družba postala bolj odprta, je bilo tudi cenzure manj. Eksperimentalna sodobna umetnost je sedaj na ogled po celi državi, vključno z National Art Museum v Pekingu, Shanghai Art Museum v Shanghaiju in Guangdong Museum of Art v Guangdongu ((izg. gwangdung)). Kljub temu umetniki podzavestno še vedno vedo, kje je tista meja, ki je ne smejo prekoračiti, da bi se izognili pregonu oblasti – t. i. trije ne-ji: ne politike, ne nasilja in ne golote. Še leta 2007, ko je Melissa Chiu pomagala pri pripravi prvega umetniškega sejma v Shanghaiju, so dobili navodilo, da mora kitajska oblast vsa dela odobriti še pred odprtjem sejma. Kaj takega se lahko zgodi samo na Kitajskem, meni Chiu.