Diaspora kitajskih umetnikov se vrača domov (5. del)

CHIU, MELISSA. Chinese Contemporary Art – 7 Things You Should Know. Kitajska: AW Asia, 2008

5. THE CHINESE ARTISTS’ DIASPORA IS RETURNING TO CHINA. (str. 65 – 74)

Leta 2001 so kitajskega umetnika Cai Guo-Qianga, ki živi v New Yorku povabili, da pripravi zahtevno pirotehnično predstavo med vrhom Azijsko- Pacifiškega ekonomskega sodelovanja (APEC) v Shanghaiju. Pompozna predstava, ki jo je uprizoril Cai Guo-Qiang, je pomenila točko, na kateri se je spremenil uradni odnos do sodobne umetnosti in izseljenih umetnikov. Vse od leta 1986, ko je Cai emigriral na Japonsko in kasneje v ZDA, pa do leta 2001, ko so ga povabili naj pripravi omenjeno predstavo, je bilo razstavljanje njegovih del na Kitajskem prepovedano. Kmalu po APEC-ovi predstavi so mu v muzeju Shanghai Art Museum pripravili razstavo. To častno gesto je večina razumela kot znamenje, da kitajski umetniki, ki živijo v tujini, zdaj lahko razstavljajo v državnih muzejih po Kitajski.

Cai je odšel s Kitajske v času, ko so Kitajci množično zapuščali državo, zgodovinarji pa to obdobje v angleščini imenujejo leave the country fever. V drugi polovici 80. let 20. stoletja se je veliko kitajskih umetnikov odločilo, da bodo poskusili svojo srečo v tujini. Takšne odločitve so še bolj množično sprejemali po incidentu na Trgu nebeškega miru. Odselili so se po celem svetu – najdemo jih v Parizu, New Yorku, Angliji, na Japonskem in tudi v Švici.

Cai Guo-Qiang, Ancient Branding (detajl), smodnik na papirju, 400 x 1000 cm, 2003

Do začetka 90. let je bil kitajski umetniški svet razdeljen na umetnike, ki so živeli v izgnanstvu in tiste, ki so ostali doma. Njihove poti so se največkrat prekrižale na razstavah v tujini, kjer so razstavljali umetniki iz obeh “skupin”. Ena od takih razstav je bila razstava Inside Out: New Chinese Art, leta 1998 predstavljena v New Yorku in naslednje leto v San Franciscu. Razstava je pomenila temelj za začetek preučevanja kitajske sodobne umetnosti v ZDA, hkrati pa je tlakovala pot za obširnješe sprejemanje te umetnosti v muzejih in na dražbah.

Oba umetniška svetova – tisti na Kitajskem in tisti v tujini – sta približno do leta 2000 ustvarjala vsak zase. V času preden se je leta 2001 Kitajska pridružila Svetovni trgovinski organizaciji ((slo. STO, ang. WTO)), se je spremenil tudi odnos oblasti do sodobne eksperimentalne umetnosti. To je doprineslo tudi k vse večjemu številu razstav na Kitajskem. S povabilom Caija je postalo jasno, da je oblast želela vsaj do neke mere pokazati tudi na “svoje” umetnike v tujini, ki so si v izgnanstvu večinoma pridobili močan sloves. Leta 2005 je bil Cai, ki je leta 2008 prispeval postavitev ognjemeta ob odprtju poletnih olimpijskih iger v Pekingu, povabljen za kuratorja uradne kitajske prezentacije na slovitem Beneškem bienalu. Ostale umetnike so z obljubami o razstavah in vključitvijo v nove arhitekturne in kuratorske procese zvabili nazaj na Kitajsko. Manj stroga pravila o potovanjih in očitno sprejetje eksperimentalne umetnosti s strani oblasti, so opogumili veliko umetnikov, da so se začeli pogosteje vračati domov, nekateri pa so doma tudi ostali.