Služba je služba in to, da imam vozniški izpit že dva meseca, sem proslavila tako, da sem se čisto sama odpeljala v neznani Kamnik. Kakšne večje treme nisem imela (več) in na koncu sem bolj po nesreči 🙂 parkirala na Glavnem trgu pred kamniškim TIC-em, kamor sem bila namenjena. Priznam, pri novih vozniških izzivih sem še nekoliko nerodna, ampak vseeno vidim, da se z vsakim nadaljnjim (kilo)metrom naučim nekaj novega in sem vse boljša. Prav tako sem vedno znova ponosna nase, ko mi uspe lepo parkirati. Če mi prvič ne uspe najlepše, popravim, ker nočem biti ena izmed množice voznikov oz. voznic, ki parkirajo tako malomarno, da med dvema avtomobiloma ostaja ravno kakšnega pol metra premalo, da bi se mednju parkiral še nekdo. In vse, kar bi morali ljudje narediti je, da bi kdaj pomislili tudi na druge. Zelo podobna stvar glede parkiranja se dogaja tudi v kolesarnici bloka, kjer živim.

pogled na Glavni trg s pol poti proti Malemu gradu

Vendar se v Kamnik nisem odpeljala, da bi zdaj kritizirala nemarne ljudi, ki malomarno parkirajo, ampak zato, da sem dobila velik koš informacij o srednjeveških dnevih, ki jih v tem mestu pod Kamniško-Savinjskimi Alpami pripravljajo 12. junija. Z gospodom s TIC-a sva bila dogovorjena ob 9. uri in najinega sestančiča je bilo v dobrih 15 minutah konec. Ker sem v parkomat vrgla evro, sem avto na mestu, označenem z dvema črtama, lahko pustila celi dve uri.

Ko je gospod, ki sem ga obiskala, za mano še do 10. ure zaklenil vrata TIC-a, sem se znašla v s soncem obsijanem centru Kamnika. “Hm, kaj pa zdaj? Dan je tako lep in ne da se mi še nazaj v Ljubljano. Nič, zakaj pa se ne bi sprehodila malo naokoli,” sem si mislila. Pogledala sem proti griču na katerem je stal Mali grad, zdaj pa je tam nekaj razvalin, dvojna kapelica in obnovljen stražni stolp. Proti vrhu sem se podala po lepo urejenih stopnicah in se prelevila v turistko. S torbe sem potegnila fotoaparat in se začela igrati z odpiranjem in zapiranjem zaslonke in različnimi časi zajemanja. Hkrati pa sem uživala tudi v čudovitih pomladnih barvah, v katere se je oblekla narava. Nastavljala sem se toplim sončnim žarkom in razmišljala o prvi polovici maja, ko se bova z Romanom odpeljala na najino prvo pot z avtodomom. JUPI! Komaj čakava!

slika pred mojimi očmi je bila v živo skoraj popolnoma identična podobi s panoramske fotografije

Ko sem prišla na vrh griča z razvalinami Malega gradu, sem se najprej zagledala v zelo poučno panoramsko fotografijo, s pomočjo katere sem se podučila o nekaterih vrhovih, ki so se dvigovali pred mojimi očmi. Kasneje, ko sem brala o Kamniku, sem ugotovila, da sem z vzponom do Malega gradu videla le mini košček tega res lepega in zelo zanimivega mesta, ki je v svoji zgodovini večkrat igral zelo pomembno vlogo na trgovskih poteh, ki so potekale skozenj.

dvojna kapela na območju Malega gradu

Kasneje sem veliko zanimivega o Malem gradu prebrala v eni od brošuric, ki so jih organizatorji Srednjeveških dnevov v Kamniku izdali leta 2002.
Besedilo je napisala mag. Andreja Eržen:

Prve omembe Malega gradu:
Mali grad se v pisnih virih prvič omenja skupaj z gornjim gradom, ki mu danes pravimo Stari grad. Omemba se je v virih pojavila precej pozno (v začetku 13. stoletja), predvsem glede na pestro zgodovino območja Malega gradu. Cela tisočletja preden je na grebenu zrasel Mali grad, je ta prostor namreč nudil varnost svojega skalnatega hrbta prvi človeški naselbini. Njeni ostanki so bili odkriti ob raziskavah razvalin Malega gradu: nekaj drobcev ilovice, s katero so bile oblepljene iz vej spletene stene koč in se je spekla, ko so  le-te pogorele, nekaj kamenih rezilc, poškodovana kamnita sekira in za prgišče ali dva ostankov lončevine.
Zaradi izjemno ugodne lege malograjske skale so tudi kasnejši naseljenci, ki so prebivali ob bregovih Bistrice, zagotovo poseljevali to področje. Kljub temu pa so arheološke najdbe od prehajanja barkenodobne naselbine do pričetka srednjega veka razmeroma skromne. Kot vzrok arheologi navajajo korenite gradbene posege, ki so v 12. in 13. stoletju vrh hriba prilagodili grajskim poslopjem.

zanimiv romanski portal spodnje kapele

Mali grad v srednjem veku:
V listini, izdani leta 1202, se Mali grad v pisnih virih prvič omenja skupaj z gornjim kamniškim gradom. S to listino je oglejski patriarh Peregrin II. posodil Bertoldu, grofu Andeškemu in vojvodi Meranskemu, tisoč breških mark. Zaradi večje varnosti plačila je zastavil vojvoda Bertold oglejskemu patriarhu dva gradova v Kamniku, ki se je takrat imenoval Stain, z vsemi posestmi, hlapci, deklami, pravicami in pritiklinami, razen ministerialov. Grad je bil torej že takrat v posesti Andeških. Ta bavarska plemiška rodbina, katere moč je v tem času na Kranjskem in v Istri že močno narasla, je imela teritorialno podlago zanjo v dediščini, ki jo je po svojem očetu, kranjskem in istrskem mejnem grofu Poponu, prejela Bertoldova žena Sofija. Sin in vnuk, Bertold III. in Bertold IV., sta privedla rod na vrhunec moči.
Medtem ko je bil gornji kamniški grad pozneje sedež kamniškega deželnoknežjega gospostva in deželskega sodišča ter je kot zastavščina doživljal usodo kopice drugih gradov v deželnoknežji lasti, pa je rod nekdanjih andeških ministerialov, ki je preživel srednji vek, v 14. stoletju živel na spodnjem Malem gradu.
Andeški so v začetku 13. stoletja na Kranjskem vladali kot pravi deželni knezi in kovali tudi svoj denar. Kovnica v Kamniku naj bi delovala prav na Malem gradu, osnoval pa jo je že Bertold III. Andeški leta 1195 ali celo že leta 1180. Po breškem vzoru so kovali pfenige tudi še za naslednike Andeških.
Vse spletke in prikriti ter odkriti spopadi, ki so bili v ozadju dinastičnih zamenjav, so pustili svoje sledove tudi na Malem gradu. Povzročili so tudi, da se v pisnih zgodovinskih virih večkrat pojavi njegovo ime. Tako med drugim izvemo, da je bila leta 1250 izdana listina o poravnavi med zadnjim moškim potomcem Andeških – oglejskim patriarhom Bertoldom (umrl je 1251) – in Ulrikom Spanheimskim v gornji kapeli Malega gradu. Ne omenja se torej le Mali grad in njegova kapela, temveč tudi značilna nadstropna zasnova te kapele in ena od možnih funkcij, ki so jih taki prostori imeli.

vhod v zgornjo kapelo

Mali grad v obdobju po Andeških grofih:
O škodi, ki jo je na Malem grdau povzročil potres leta 1511, nimamo poročil, kljub temu da je znano, da je potres hudo prizadel gornji kamniški grad. Zaradi tako zgodenjga propada gradu ni čudno, da so že na Valvasorjevi upodobitvi Kamnika razvaline Malega gradu skoraj tako slabo ohranjene kot danes. Skromno pa je tudi historigrafovo poročilo o utrdbi. Valvasor le omenja, da je grad neznano kako povsem propadel in da so iz njegovega kamenja večidel pozidali Kamnik.
Meščani so razvaline ohranjali le toliko, kolikor so bile vključene v mestne utrdbe, sicer pa so jim služile za kamnolom. Več pozornosti je Valvasor posvetil grajski kapeli, kjer so v srednjem veku brali maše in kjer naj bi po takratnem splošem prepričanju nekoč stal poganski tempelj. Sicer pa je bilo takrat še ohranjeno obodno grajsko obzidje, ki je varovalo hrib in grad, na območju utrdbe pa je bila hiša, v kateri je prebival cerkovnik, pazil ponoči na ogenj pa tudi vseke četrt ure zazvonil in klical “čuvaj”. Na hribu je bila tudi četverokotna stena, na kateri je stalo nekaj starih topov, ki so jih vsako leto ob telovski procesiji sprožili, sicer pa Valvasor nadaljuje svojo pripoved z zgodbami o Martinu, iskalcu skritega zaklada, in o znameniti kamniški Veroniki – pol ženski pol kači -, ki bi po njegovem lahko bila prikazen, saj hudič skuša vselej s prevaro, zaslepljevanjem in lažmi zapeljati ljudi v zmoto.

mogočna dvojna kapela s kripto

Mali grad danes:
Od nekdanjega Malograjskega kompleksa je danes ohranjena le še dvonadstropna kapela s kripto, skupaj s starim obodnim zidovjem, prilagojenim razgibani konfiguraciji grajskega hriba, ob tem pa temelji zidovja, ki so ga v zadnjem času odkrili arheologi. Že v letih 1980/81 so odkopali zidovje vzhodno od osrednjega stolpa in pri tem poleg temeljev starejših stavb odkrili tudi štiri gotske in en romanski ključ. Arheološka izkopavanja so klju skromni ohranjenosti zidovja razkrila že marsikaj o najzgodnejšem začetku gradu in njegovem razvoju. Leta 1989 so arheologi na vzhodnem pobočju grajskega koompleksa pod kapelo naleteli na otroški grob z bronastim obsenčnim obročkom, še več staroslovanskih grobov pa so tam našli leta 1990. Našli so tudi obilo lončenine, dve ostrogi, ulično ost, puščice osti itn. Izkopavanja je vodil dolgoletni raziskovalec malega gradu, arheolog Milan Sagadin.

Malograjska kapela:
Kapela, kot najbolj eminenten ostanek malega gradu, je bila v strokovnih krogih doslej deležna velike pozornosti. Najbolj zanimiv je seveda njen dvonadstropni tloris s kripto, ki v naši stavbni dediščini nima ustrezne primerjave. Ljudska domišljija je želela to stavbno zasnovo razložiti s termi brati duhovniki, ki so naenkrat peli novo mašo. Najvidnejši raziskovalec te kapele dr. Emilijan Cevc je trinadstropno konstrukcijo kapele in slogovna neskladja v arhitekturni plastiki skušal pojasniti z mikavno teorijo, po kateri naj bi prvotno jedro iz 11. stoletja predstavljala kripta in kultni prostor z ravnim vzhodnim zaključkom nad njo (sedanji prezbiterij spodnje kapele). Kultnemu prostoru nad kripto naj bi bila nato sredi 12. stoletja prizidana ladja, v začetku 13. stoletja pa naj bi nastala še zgornja kapela s polkrožno apsido in samostojnim vhodom v zahodni steni.
Današnjo podobo malograjske kapele poleg njenega dobro ohranjenega romanskega jedra sestavljajo še številni dodatki in predelave iz mlajših obdobij, vse do konservatorskih posegov v novejšem času, ki ji skušajo v največji meri vrniti izgled.

Pri kapeli je zelo zanimiv tudi prestavljeni romanski portal spodnje kapele. V notranjosti pa se skrivajo ostanki poznogotskih in poznobaročnih fresk. Kot celota spada kapela kljub kasnejšim predelavam in preslikavam med pomembnejše in najstarejše romanske spomenike v Sloveniji. ((To so o kapeli na Malograjskem pobočju zapisali v turističnem vodniku po Sloveniji.))

ljubi, ne ljubi, ljubim, ne ljubim ... ljubim marjetice

Po temeljitem sprehodu okoli kapelice, sem se spustila še malo nižje in malo višje. Zabavali so me tudi komentarji malčkov, ki sta jih na grad pripeljali vzgojiteljici. A preden sem se odpravila nazaj v prestolnico in se ponovno utirila v običajno dnevno rutino, je bilo potrebno preizkusiti še makro opcijo na fotoaparatu in obeležiti moje najljubše krilo, ki je plapolalo v rahlem vetrcu.

Kamnik, še se bova videla. Mogoče pridem pasti zijala na srednjeveške dneve 12. junija 2010. Sodeč po vseh informacijah o tej prireditvi, ki sem jih dobila, mora biti zadeva, o kateri si boste lahko več prebrali v junijski številki revije Potepanja, silno zanimiva.

Kandela