Četrti dan (petek, 7.5.2010) sva bila dogovorjena z gospodom Ingom Lüthjensem, lastnikom privatne galerije v Hamburgu. Gospoda Lüthjensa sem spoznala preko spletne strani o njegovi galeriji Art China, ki je posvečena sodobni kitajski umetnosti, o kateri pišem diplomo. V njegovi spletni trgovini sem naročila eno knjigo in od takrat naprej sva bila na vezi. Omenila sem mu dopust na severu Nemčije in dogovorila sva se, da se s PiRomanom oglasiva pri njem, če oz. ko prideva v Hamburg. Še dobro, da ima PiRoman tako dober telefon, da sva bila v času najinega potovanja z gospodom v stiku kar preko mejlov.

Iz Niebülla do Hamburga sva morala prevoziti približno 200 kilometrov, za kar sva si vzela 4 ure. Malo preden sva se ob 11:00 opravila na pot, sva po radiu slišala, da ta konec tedna v Hamburgu praznujejo 821. obletnico pristanišča in pričakujejo, da bo zaradi vseh slovesnosti v mesto prišlo okoli milijon turistov. Če je bila strnjena kolona na avtocesti, ki se naredila kakšnih 15-20 kilometrov pred mestom, odraz povečanega turizma, ne vem. Kljub gostemu prometu se mi je zdelo, da smo se premikali relativno hitro in na dvorišču gospoda Lüthjensa sva parkirala pol ure kasneje, kot smo bili dogovorjeni prvotno. Gospod je že čakal, da nama razkaže tiste dele hiše, ki so spremenjeni v nekakšno zasebno galerijo na njegovem domu.

Po televiziji sem že videla stanovanja/hiše zbirateljev umetniških del, v živo pa je bila to še ena nepozabna izkušnja s tega dopusta. Gospoda sem, seveda, vprašala, če mi dovoli fotografirati. Prav nič ni imel proti, a sem se vseeno osredotočila samo na dela kitajskih umetnikov, ker se mi je vse ostalo zdelo prevelik vdor v njegovo zasebnost. Poleg tega tudi moj fotoaparat ni dovolj tehnično zmogljiv, da bi v njegov objektiv ujela te čudovite stene z umetninami.

Gospod Lüthjens si je za naju vzel dobri dve uri časa ter nama razkazal originale in podpisane printe več umetnikov. Povedal nama je, kako je sploh prišel do tega, kar ima danes – v njegovi zbirki (samo med kitajskimi umetniki, ima tudi nekaj drugih »zahodnih« umetnikov) najdemo tudi originale, vredne tudi po 40 tisočakov, ki jih danes razstavlja kar doma. Včasih je imel v najemu prostor v neki tovarni in tam je bila njegova galerija Art China. Kasneje je bilo stroškov še vedno med 3 in 4 tisoč evrov, a dobička ni bilo dovolj, da bi se vse skupaj obneslo, zato je vse umetnine prestavil domov, kjer zdaj sprejema takšne obiske kot smo nadebudni študenti, ljubitelji kitajske umetnosti ali ljudi njegovega kova, ki k njemu pridejo, ker bi kakšno delo radi kupili za svojo zbirko. Najcenejši printi z originalnim podpisom stanejo nekje okoli 500 evrov. Oh, ja. Sicer pa bi raje imela kakšno platno kot karton, če že koga zanima 🙂

Preden sva se poslovila od gospoda Lüthjensa in njegove žene, nama je podaril še dva kataloga od razstav, ki jih je organiziral v galeriji Art China, dve razglednici, vsak si je lahko izbral tudi en magnet. Ob vsem tem, kar nama je ponudil (od časa in pogovora do kave/vode, piškotov, katalogov) sem se počutila zelo počaščeno in žal mi je bilo, da se nisem že prej spomnila, da bi mu odnesla kakšno posebno darilce. Zato sva se strinjala, da bova bunko, ki sem si jo pri PiRomanovem stricu prislužila za fotografije njegovih mesnih sladkarij za njegovo spletno stran Domači želodec, podarila gospodu Lüthejnsu. Upam, da stric Frane ne bo imel nič proti, ampak enostavno sem se ji morala odpovedati. Čeprav sem se res veselila tistega posebnega dopustniškega trenutka, ko bova lahko zagrizla vanjo. To je bilo najmanj, kar sem lahko naredila v zahvalo za ogled privatne galerije. Poleg tega vem, da je ta domača bunka tako zelo dobra, da je bila zelo okusno in primerno darilo ob tej priložnosti.

Gospod Lüthjens nama je ponudil tudi, da lahko avtodom parkirava kar pred njegovo hišo in prespiva tam, da ne bi plačevala kampa, ampak sva vabilo vseeno zavrnila. Sprejela pa sva njegove namige za ogled mesta. Čaka naju razstava Pop Life, ki jo bova ujela za rep, potem greva na obhod po starem delu mesta, na nabrežje Elbe, pogledat gradnjo novega pristanišča in mogoče še kaj. V Hamburgu namreč ostajava do ponedeljka zjutraj, ko se bova odpravila nazaj proti Sloveniji, in ugotovila sva, da preveč podrobnih načrtov na dopustu z avtodomom ni dobro delati. Razen, ko gre za načrtovanje vožnje po mestu. Ampak nama kar gre; ko sva že mislila, da sva se na poti do kampa izgubila, sva se kar naenkrat znašla pred tablo, ki nama je povedala, da sva skoraj tam. Hamburg, wir kommen!

P.S. Če vas zanima kako se znajdeva na prvem dopustu z avtodomom, si preberite kakšno objavo pri mojem šoferju PiRomanu 😉