V Hamburgu sva se po obisku pri gospodu Ingu Lüthjensu v njegovi domači galeriji Art China zasidrala v kampu, namenjenem avtodomom v bližini Wilhelmsburga na jugu mesta. To je nekakšno hamburško predmestje, kjer živijo ljudje različnih barv, potez in verskih prepričanj. Zadnji dan, ko sva na postaji S-Bahna ((schnell Bahn oz. hitri vlaki v Hamburgu in njegovi bližnji okolici dnevno naredijo okoli 1000 poti, pokrivajo 140-kilometrsko mrežo, in prepeljejo približno 600.000 potnikov na dan)) v Wilhelmsburgu čakala na enega od avtobusov, ki naju je odpeljal do kampa v bližini pokopališča Friedhof Finkenriek, sva ugotovila, da je večini tamkajšnjih prebivalcev najbrž skupna le muslimanska vera. Razmišljala sem, da verjetno še nikoli nisem bila v mestu, kjer bi naenkrat lahko videla toliko različnih ljudi – v Hamburgu živijo vsi, od Indijcev in ostalih Azijcev, Turkov in drugih prebivalcev Bližnjega vzhoda, do črncev z različno temno poltjo in Nemcev/Evropejcev. Najbolj lepo pa se mi je zdelo, da v zraku ni bilo čutiti prav nobene nestrpnosti. Tudi na metroju je bilo zelo mirno. Nobene napetosti, kakršno sem lahko začutila na primer v Moskvi.

Ker sva parkirala tako “daleč” od centra, sva imela seveda ta privilegij, da sva se morala peljati do glavnih atrakcij najprej z avtobusom (vožnja je trajala približno 15 minut), nato