Zadnja leta sem v bohinjski turizem vpletena bolj posredno. Nekaj o njem izvem iz medijev – ponavadi ni to nič kaj dobrega – nekaj informacij pa dobim doma. Ko sem vsaj poletja še v celoti preživljala doma v Bohinju, pa sem bila zelo povezana in vpletena v turistično dogajanje v tej slovenski kotlini pod Julijskimi Alpami.

Že večkrat sem razmišljala, da bi napisala kaj konkretnejšega na to temo, pa sem si vedno znova premislila. A ker je bilo zadnje čase kar nekaj impulzov, sem se odločila, da napišem, kaj predvsem mene moti pri tem našem ljubem turizmu.

A naj vseeno začnem s pozitivnimi stvarmi, ker me ZELO moti pesimizem, ki vse prevečkrat veje iz ljudi, še bolj pa iz novinarskih prispevkov, ki jih lahko gledamo predvsem na RTV SLO ((POP in Kanal A sta preveč senzacionalistična za moj konzervativni okus, zato ne vem, kako o teh stvareh poročajo tam, če sploh.)) …

Še pred tremi leti sem sodelovala pri tradicionalni prireditvi Kmečka ohcet in dobila sem občutek, da so se stvari, odkar je v Turističnem društvu za to področje zadolžen Jure Sodja, pošteno začele spreminjati na bolje. Res je Jure kdaj pa kdaj mogoče deloval še nekoliko neorganizirano, a sem vedno znova občudovala njegov optimizem in pripravljenost, da naredi nekaj ne samo zase, ampak predvsem za Bohinj, Bohinjce in naše turiste. Jure je, verjetno še s kom, a podrobnejših podatkov o tem nimam, začel tudi s Festivalom Kanal, ki letos poteka že 6. leto zapored in ga tudi sama z veseljem vedno znova reklamiram naokoli. Festival se mi zdi zelo dobra ideja tudi zato, da imamo domačini nekaj novega, nekaj, kar nas vedno znova zvleče do jezera oz. na Ribčev Laz. Tradicionalne prireditve, kot sta na primer vasovanje in kmečka ohcet, za domačine niso niso več tako zanimive. Gre namreč za prireditev, ki je iz leta v leto ista, kar je logično, saj prikaza ohceti, kot so jo poznali naši predniki, pač ne moremo kar spreminjati. Vsaj same procedure ne. Čeprav bi se tudi tukaj dalo kaj narediti, a o tem mogoče kdaj drugič.

Potem je tukaj tudi kresna noč, ki je za domačine in turiste nekoliko bolj zanimiva, vsaj sodeč po obisku. A kaj, ko večina domačinov k jezeru pripelje svoje otroke, da skupaj pogledajo ognjemet, sledi mogoče še kepica sladoleda, sprehod do Pod skalce, kjer je veselica in gremo domov.

Potem imamo v Bohinju, vsaj v Zgornji bohinjski dolini, ki mi je bolj poznana kot Spodnja, tudi ranč Mrcino v vasi Studor, kjer poleti v čudovitem okolju pod kozolcem potekajo petkovi večeri. Tam boste našli kakšno igro Gregorja Čušina, predstavitev kakšnega gorniškega filma, ali pa zanimiv potopis, povezan z gorami.

Če pustimo malo morje prireditev ob strani in se ozremo okoli sebe, bomo videli čudovito naravo, ki obdaja bohinjsko kotlino in vabi ljubitelje zdravega duha v zdravem telesu na svoje številne označene, lažje in težje poti. Če vam ni za v hribe, se odpravite do kakšnega športnega kluba, ki svojim gostom ponujajo najem kanujev, kajakov, lesenih čolnov, soteskanje, raftanje, polet s padalom v tandemu in še in še. Pri nas je res toliko stvari, da lahko nekaj zase najde prav vsak. Tudi tisti, ki vam najbolj ustreza celodnevno poležavanje na plaži s klobukom na glavi, knjigo v roki in steklenico vode ob strani.

Niti za to, da bi ostali brez prenočišča, vam ni treba skrbeti. Če ne boste našli sobe v katerem izmed hotelov ali v hostlu, vam bodo sveže postlano posteljo z veseljem ponudili lastniki privatnih sob in apartmajev.

Zdaj pa k tistim, malo manj lepim stvarem. Mislim, da se Bohinjci, vsak posebej in vsi skupaj premalo zavedamo, kakšna moč je v slogi ter kako pomembno je, kakšne zgodbe o nas svojim uporabnikom prodajajo mediji. V bohinjskem primeru se ne strinjam z izjavo, da je vsaka reklama boljša, kot nobena reklama. In ni mi vseeno, ko v Bohinju delata reportažo Marjeta Klemenc ali Janja Koren, ki sta na RTV-ju zadolženi za pokrivanje Gorenjske in vsega, kar je povezano s hribi ipd. Ti dve novinarki sta zelo očitno samo na eni strani bohinjskega turizma – o tej strani vedno govorita dobro. Hkrati pa vedno najdeta tudi priložnost, da slabo luč vržeta na drugo stran. Tista druga stran so predvsem hoteli okoli jezera, za katere vsi vemo, da niso v ravno super odličnem stanju, a veliko zaslug za to ima zgodovina, v katero je (bil) vpleten tudi župan Franc Kramar. A naj, preden se vrnem k županu, ostanem še malo pri omenjenih novinarkah …

Nazadnje sem prispevek o Bohinju v dnevniku na nacionalki videla pred kakšnim mesecem, ko so v Park hotelu Bohinj odprli dva nova zunanja bazena. Prav nič nimam proti omenjenemu hotelu in, čeprav se mi je ob začetku gradnje samega vodnega parka ideja o projektu zdela nekoliko neumna, zdaj mislim, da je Bohinj s tem hotelom vseeno pridobil nekaj dobrega. V omenjenem novinarskem prispevku me je zmotil njegov drugi del. Kakšno povezavo imajo z novima bazenoma v Bohinjski Bistrici ostali hoteli, ki so – predvsem – v rokah drugih ljudi? Vem, s tem, ko je bilo povedano, da so ostali hoteli v nasprotju s hotelom v Boh. Bistrici še vedno v zelo slabem stanju in da njihovi delavci že dva meseca niso dobili plač, je Janja Koren naredila samo še večjo reklamo za Park hotel Bohinj. ((O, ja, v dobrih štirih letih novinarskega dela, sem se tudi sama naučila marsikaj o tem poslu.)) Vendar vem, da je snemalec Janje Koren posnel tudi izjave Jerneja Dermote, ko je povedal, da ostali hoteli, kljub nekoliko slabši infrastrukturi, gostom prav tako ponujajo dobre in zanimive programe – a, o tem ni bilo v prispevku ne duha ne sluha.

Povejte mi zdaj vsi skupaj, vključno z županom, ZAKAJ je tako lep in zanimiv kraj, kot je Bohinj in katerega prav vsi prebivalci bi lahko od turizma imeli dovolj dela in zaslužka, treba deliti na dva ali več polov? ZAKAJ? Komu to koristi? Gostom? Ne bi rekla. Domačinom? Še manj!

Zdaj bom nagovorila še župana. Vsaj enkrat sem to že počela na svojem blogu. Ne vem, če je tisto prebral in tudi dvomim, da bo prebral tole, a vseeno. Dragi župan Franc Kramar, zakaj se v prispevkih Klemenčeve in Korenove NIKOLI ne pojavite v začetku glavne zimske ali poletne sezone? Recimo, tam nekje konec maja, ko je v Bohinju Festival alpskega cvetja, in ne povabite vseh Slovencev, da bi prišli k nam na dopust? Če jih ne zanimajo gorske rastline in hoja v naravi, pa jih povabite na vikend oddih, da bodo lahko uživali v pomladnih sprehodih in drugih športnih aktivnostih. Povabite jih na vse take in drugačne poletne prireditve. Dragi župan, povejte Sloveniji tudi in predvsem za lepe stvari, ki se dogajajo v Bohinju, ne da okoli kamer in mikrofonov letate samo, ko je treba potarnati, kakšno škodo so naredile poplave, kako hoteli niso obnovljeni in kako je malo turistov. Nikoli vas nisem videla na kmečki ohceti, ni vas bilo ne na kravjem balu, niti na kakšnem koncertu v Kanalu vas nisem opazila, kaj šele ob lanski predstavitvi čudovite knjige Jezero Žige Koritnika, ki je Bohinju s to knjigo podaril eno lepših reklam tako za Slovenijo kot svet. Sklepam, da vas tudi drugje ni. A ko sem bila po spletu okoliščin v Bohinju ravno ob zadnjih poplavah, sem vas uspela videla, kako ste spremljali predstavnike naše države in medijev v gumijastih škornjih.

Čeprav se poletje nagiba že proti avgustu, imate še vedno čas, da začnete delovati bolj združevalno. Za vse Bohinjce, ne samo za tiste, ki so na vaši strani. Pokličite Marjeto Klemenc ali Janjo Koren in še kakšnega drugega novinarja od večjih medijev in preko njih povabite ljudi, da sopust preživijo v raju bliz’ Triglava. Povejte jim za vse, kar DOBREGA ponujajo VSI turistični delavci. In ne delajte več razlik med enimi in drugimi. To je lahko vaše zadnje župansko poletje. Nihče ne ve, kako se bomo jeseni odločili Bohinjke in Bohinjci, če bomo imeli na volilnem listku med drugimi imeni spet tudi vaše.

To ni grožnja. Je samo prošnja Bohinjke, ki vedno znova postane žalostna, ko od zunaj gleda in vidi, kako se delijo njeni ljudje. Ljudje potrebujemo zgled. DOBER zgled, ki v današnjih časih manjka še toliko bolj. In vi imate še nekaj časa, da to postanete.

Prav tako se morate zavedati, da bi s takšnim pozitivnim, združevalnim odnosom do ljudi in do najbolj donosne panoge pri nas tudi mladim v Bohinju omogočili lepšo prihodnost.

A vse NI odvisno samo od medijev in župana. Marsikaj moramo za boljše odnose in boljšo turistično situacijo narediti predvsem domačini sami. Bodimo pozitivni, pomagajmo si, spodbujajmo se, pozabimo na fovšijo in predstavljajmo svetu drug drugega v lepi luči!