Zadnja leta sem v bohinjski turizem vpletena bolj posredno. Nekaj o njem izvem iz medijev – ponavadi ni to nič kaj dobrega – nekaj informacij pa dobim doma. Ko sem vsaj poletja še v celoti preživljala doma v Bohinju, pa sem bila zelo povezana in vpletena v turistično dogajanje v tej slovenski kotlini pod Julijskimi Alpami.

Že večkrat sem razmišljala, da bi napisala kaj konkretnejšega na to temo, pa sem si vedno znova premislila. A ker je bilo zadnje čase kar nekaj impulzov, sem se odločila, da napišem, kaj predvsem mene moti pri tem našem ljubem turizmu.

A naj vseeno začnem s pozitivnimi stvarmi, ker me ZELO moti pesimizem, ki vse prevečkrat veje iz ljudi, še bolj pa iz novinarskih prispevkov, ki jih lahko gledamo predvsem na RTV SLO ((POP in Kanal A sta preveč senzacionalistična za moj konzervativni okus, zato ne vem, kako o teh stvareh poročajo tam, če sploh.)) …

Še pred tremi leti sem sodelovala pri tradicionalni prireditvi Kmečka ohcet in dobila sem občutek, da so se stvari, odkar je v Turističnem društvu za to področje zadolžen Jure Sodja, pošteno začele spreminjati na bolje. Res je Jure kdaj pa kdaj mogoče deloval še nekoliko neorganizirano, a sem vedno znova občudovala njegov optimizem in pripravljenost, da naredi nekaj ne samo zase, ampak predvsem za Bohinj, Bohinjce in naše turiste. Jure je, verjetno še s kom, a podrobnejših podatkov o tem nimam, začel tudi s Festivalom Kanal, ki letos poteka že 6. leto zapored in ga tudi sama z veseljem ve