Krojenje drugič: Poznamo visoki, polvisoki in nizki rokav

Za nami je že druga ura SUPERTEČAJA krojenja in odgovori na Anino vprašanje, kako je šla domača naloga, so povedali, da to ni tako zelo enostavna stvar, kot bi si lahko predstavljali. Ne vem, kako je šlo ostalim, ampak sama sem imela kar nekaj težav, ko sem delala stvari, ki nam jih je Ana naložila za doma. Začetek ni težak, bolj se zalomi, ko v igro pride iskanje pravih točk za povezovanje na prednjem delu rokavnega izreza. Za izris celotnega kroja sem doma tako potrebovala debelo uro in ko mi je končno uspelo, sem celoten postopek hitro ponovila še enkrat. Da ne bi prehitro pozabila, seveda. Zraven sem si napisala tudi postopek, ki mi je naslednji dan pomagal pri parih težavicah, ki so se mi pojavile, ko sem morala izrisati kroj po svojih merah.

Zaradi težav pri domači nalogi, nam je Ana na začetku še enkrat razložila, kako dobiti tiste najbolj zoprne točke, dolžine in črte. Potem se je osredotočila na stožec, s katerim nam je želela na čim bolj preprost in lahko predstavljiv način pokazati, kako v zgornji ženski del oblačila vstavljamo všitke za prsi. Da bi si vse skupaj še bolje predstavljale, nas je opremila z delovnimi listi in skupaj smo se igrale igrico Zmodeliraj prsni všitek po lastni ideji 🙂

Nato smo se lotila modelacije osnovnega ženskega kroja, kar pomeni, da je sledilo opazovanje, poslušanje, debelo gledanje, računanje, odmerjanje, risanje, rezanje in na koncu še lepljenje. To je še šlo.

Malo bolj pa se je spet zapletlo pri izrisovanju kroja za rokav. Točka tukaj, točka tam, povezovanje s črto oz. krivuljo in pozor pri zaključku rokavov. 90-stopinjski kot je obvezen, drugače imajo konci rokavov nestandardne oblike 🙂 Sledilo je še nekaj vprašanj in Ana nam je nekaj stvari poskusila razložiti še tako, da je rokav izrezala iz papirja in nam skušala prikazati realnost. Sledila je domača naloga in pravi žur – vsaj pri meni – se bo začel šele tisti trenutek, ko se bom doma usedla za mizo, si nanjo postavila prazen list papirja in začela z risanjem.

Nekaj besed o tečaju in tem, kako so stvari zahtevne vsaj na začetku sva spregovorili z Ano še kasneje, na vrtu Kina Šiška. “Boš videla, vsakič bo lažje in potem bo vse skupaj postalo res prava zabava,” me je potolažila Ana, ko sem poskušala zagovarjati še vedno relativno tiho vzdušje na tečaju. “Na začetku enostavno ne moreš biti živahen, ker je toliko novih stvari, da se lahko že samo ob enem preslišanem stavku izgubiš,” sem nas branila.

Kljub začetniškim tažavicam, sem sama nad tečajem zelo navdušena in mislim, da tudi ostale punce niso razočarane nad odločitvijo, da bomo nekaj večerov skupaj preživele v prostorih Komune, za večnamenskimi mizami, ki so lahko tudi del odra, in se naučile marsikaj novega, zanimivega in predvsem zelo uporabnega. Seveda nas čaka še kar nekaj dela in vaj, ampak nič ne de. Vaja dela mojstra, mojster pa vajo. In komaj čakam, da si bom lahko sama izrisala kakšen zanimiv kroj, ga izrezala, prerisala na blago, sešila in ga potem ponosno razkazovala svetu.