Pred kakšnim letom ali dvema sva se z Romanom zafrkavala, da če se bo kdaj želel poročiti z mano, me bo moral pred tem peljati v Logarsko dolino. Čeprav sva se že nekajkrat odločila, da se bova res odpeljala tja, nama jo je vedno zagodlo vreme ali pa je vmes prišlo kaj drugega. Zadnje dni oktobra pa je narava le postregla z nekaj sončnimi dnevi. Sprejela sva odločitev, se usedla v avto in se odpeljala v to dolino, o kateri sem že tolikokrat slišala same lepe stvari. In zdaj, ko me je odpeljal v Logarsko dolino in tudi naokoli po Solčavski panoramski cesti, se lahko tudi poročiva 🙂

Že med vožnjo proti cilju sva se pogovarjala, da bova prav gotovo še kdaj prišla v te kraje, ki niso samo odlična začetniška točka za hojo v gore, ki sestavljajo Kamniško-Savinjske Alpe, ampak ponujajo tudi Pravljični gozd za najmlajše in polno drugih možnosti za sprehode ali kakšne druge športne aktivnosti. V neposredni bližini, pod goro Olševo, je na primer tudi jama Potočka zijalka, kjer so v začetku 20. stoletja odkrili 40 tisoč let staro bivališče jamskega človeka in različnih živali. V jami so našli tudi najstarejšo šivanko na svetu. Zanimivih stvari, ki jih lahko najdete v krajinskem parku Logarska dolina, pod katerega spadata še dve dolini – Robanov in Matkov kot – kraj Solčava in Podolševa s panoramsko cesto, je veliko preveč, da bi vse stlačili v en sam kratek izlet.

kandela in piroman

Midva sva se odločila, da si bova najprej pogledala Logarsko dolino, slap Rinko in se peljala po panoramski cesti. Na cilju so naju pričakale čudovite barve dreves, ki so se lesketale v soncu in tvorile neopisljivo lepo kombinacijo s prvim snegom po Kamniško-Savinjskih Alpah, ki v svojem nedrju skrivajo enega najlepših kotičkov naše dežele. Za vstop v dolino je sicer treba plačati 6 evrov, poleg računa pa sva ob plačilu dobila še dva prospekta, ki podrobneje opisujeta Logarsko dolino in njene naravne in druge značilnosti, poleg tega pa vsem obiskovalcem tudi razložita, za kaj domačini porabljajo denar od vstopnine.

Podjetje Logarska dolina d. o. o. deluje neprofitno in sredstva vstopnine namenja za:

  • delovanje nadzorno-informacijske službe
  • urejanje komunalne in turistične infrastrukture
  • varovanje narave in kulturne dediščine
  • izobraževanje domačinov
  • pripravo in izvedbo programov trajnostnega razvoja Solčavskega
  • odškodnine za opravljanje koncesijskih dejavnosti
  • sodelovanje z ustanovami in posamezniki, ki se ukvarjajo s trajnostnim razvojem

Dolina je vsekakor zelo urejena in vstopnina, kot prispevek za urejanja naravnega parka, ni pretirana. Sploh če pomislimo, da ni odvisna od števila oseb, ki so v avtomobilu, ampak se praktično zaračunava za avto. Lahko pa svoj jekleni konjiček pustite tudi na parkiriščih pred vstopom v dolino. Kako je s plačilom tistih parkirišč, ne vem, vem pa, da vas/nas v taki situaciji čaka nekaj več hoje.

logarska dolina

logarska dolina - gora križevnik - 1901 m

logarska dolina

Ko sva se peljala še malo višje po 7 kilometrov dolgi dolini, naju je pričakal sneg. Parkirala sva pri spodnji postaji tovorne žičnice, s katero dostavljajo robo na Okrešelj. Iz prtljažnika sva vzela pohodne palice, si obula pohodniške čevlje in se odpravila na 10-minutni sprehod po snegu. Dvignila sva se še nekaj metrov in pred sabo zagledala slap Rinko. Ker sva bila za jesenski dan že nekoliko pozna, Rinka ni bila osvetljena s sončnimi žarki, celotno vzdušje pod slapom, ki naj bi padal kar 90 metrov v globino, je bilo že zelo zimsko. Ker je bil bar Orlovo gnezdo na razgledni točki nekaj metrov nad dnom slapa zaprt, se nisva povzpela do njega, ampak sva se počasi odpravila nazaj proti parkirišču in se odpeljala po zasneženi in rahlo poledeneli cesti. Še dobro, da je Roman nekaj dni pred tem zamenjal letne gume za zimske.

tovorna žičnica na okrešelj

logarska dolina - slap rinka

Naslednji cilj je bila Solčavska panoramska cesta, zato sva pri bajtici, kjer sva prej plačala vstopnino, zavila levo in se odpeljala v smeri proti Pavličevemu sedlu, ki leži na slovensko-avstrijski meji. Na panoramski cesti sem sicer pričakovala veliko več razgleda, kot ga je dejansko bilo, a je bila vožnja in vse videno vseeno zelo zanimivo. Vozila sva se po asfaltu, makadamu in razmočenih gozdnih cestah, opazovala samotne gorske kmetije ter razpravljala o tem, kakšno mora biti življenje tam. Koliko mladih je v teh časih sploh pripravljenih živeti v takih razmerah? Ljudem tam gori na more biti lahko …

Ko sva se ponovno pripeljala v dolino v Solčavi, je bila že skoraj tema in preostalo nama ni nič drugega, kot da se vrneva nazaj na toplo, kjer bova počakala do naslednje priložnosti, da se spet odpraviva v te lepe konce … Izlet, ki ga vsekakor priporočava!

solčavska panoramska cesta

turistična kmetija klemenšek

cerkev svetega duha v podolševi

solčavska panoramska cesta