Pred kakšnim letom ali dvema sva se z Romanom zafrkavala, da če se bo kdaj želel poročiti z mano, me bo moral pred tem peljati v Logarsko dolino. Čeprav sva se že nekajkrat odločila, da se bova res odpeljala tja, nama jo je vedno zagodlo vreme ali pa je vmes prišlo kaj drugega. Zadnje dni oktobra pa je narava le postregla z nekaj sončnimi dnevi. Sprejela sva odločitev, se usedla v avto in se odpeljala v to dolino, o kateri sem že tolikokrat slišala same lepe stvari. In zdaj, ko me je odpeljal v Logarsko dolino in tudi naokoli po Solčavski panoramski cesti, se lahko tudi poročiva 🙂
Že med vožnjo proti cilju sva se pogovarjala, da bova prav gotovo še kdaj prišla v te kraje, ki niso samo odlična začetniška točka za hojo v gore, ki sestavljajo Kamniško-Savinjske Alpe, ampak ponujajo tudi Pravljični gozd za najmlajše in polno drugih možnosti za sprehode ali kakšne druge športne aktivnosti. V neposredni bližini, pod goro Olševo, je na primer tudi jama Potočka zijalka, kjer so v začetku 20. stoletja odkrili 40 tisoč let staro bivališče jamskega človeka in različnih živali. V jami so našli tudi najstarejšo šivanko na svetu. Zanimivih stvari, ki jih lahko najdete v krajinskem parku Logarska dolina, pod katerega spadata še dve dolini – Robanov in Matkov kot – kraj Solčava in Podolševa s panoramsko cesto, je veliko preveč, da bi vse stlačili v en sam kratek izlet.
Midva sva se odločila, da si bova najprej pogledala Logarsko dolino, slap Rinko in se peljala po panoramski cesti. Na cilju so naju pričakale čudovite barve dreves, ki so se lesketale v soncu in tvorile neopisljivo lepo kombinacijo s prvim snegom po Kamniško-Savinjskih Alpah, ki v svojem nedrju skrivajo enega najlepših kotičkov naše dežele. Za vstop v dolino je sicer treba plačati 6 evrov, poleg računa pa sva ob plačilu dobila še dva prospekta, ki podrobneje opisujeta Logarsko dolino in njene naravne in druge značilnosti, poleg tega pa vsem obiskovalcem tudi razložita, za kaj domačini porabljajo denar od vstopnine.
Podjetje Logarska dolina d. o. o. deluje neprofitno in sredstva vstopnine namenja za:
- delovanje nadzorno-informacijske službe
- urejanje komunalne in turistične infrastrukture
- varovanje narave in kulturne dediščine
- izobraževanje domačinov
- pripravo in izvedbo programov trajnostnega razvoja Solčavskega
- odškodnine za opravljanje koncesijskih dejavnosti
- sodelovanje z ustanovami in posamezniki, ki se ukvarjajo s trajnostnim razvojem
Dolina je vsekakor zelo urejena in vstopnina, kot prispevek za urejanja naravnega parka, ni pretirana. Sploh če pomislimo, da ni odvisna od števila oseb, ki so v avtomobilu, ampak se praktično zaračunava za avto. Lahko pa svoj jekleni konjiček pustite tudi na parkiriščih pred vstopom v dolino. Kako je s plačilom tistih parkirišč, ne vem, vem pa, da vas/nas v taki situaciji čaka nekaj več hoje.
Ko sva se peljala še malo višje po 7 kilometrov dolgi dolini, naju je pričakal sneg. Parkirala sva pri spodnji postaji tovorne žičnice, s katero dostavljajo robo na Okrešelj. Iz prtljažnika sva vzela pohodne palice, si obula pohodniške čevlje in se odpravila na 10-minutni sprehod po snegu. Dvignila sva se še nekaj metrov in pred sabo zagledala slap Rinko. Ker sva bila za jesenski dan že nekoliko pozna, Rinka ni bila osvetljena s sončnimi žarki, celotno vzdušje pod slapom, ki naj bi padal kar 90 metrov v globino, je bilo že zelo zimsko. Ker je bil bar Orlovo gnezdo na razgledni točki nekaj metrov nad dnom slapa zaprt, se nisva povzpela do njega, ampak sva se počasi odpravila nazaj proti parkirišču in se odpeljala po zasneženi in rahlo poledeneli cesti. Še dobro, da je Roman nekaj dni pred tem zamenjal letne gume za zimske.
Naslednji cilj je bila Solčavska panoramska cesta, zato sva pri bajtici, kjer sva prej plačala vstopnino, zavila levo in se odpeljala v smeri proti Pavličevemu sedlu, ki leži na slovensko-avstrijski meji. Na panoramski cesti sem sicer pričakovala veliko več razgleda, kot ga je dejansko bilo, a je bila vožnja in vse videno vseeno zelo zanimivo. Vozila sva se po asfaltu, makadamu in razmočenih gozdnih cestah, opazovala samotne gorske kmetije ter razpravljala o tem, kakšno mora biti življenje tam. Koliko mladih je v teh časih sploh pripravljenih živeti v takih razmerah? Ljudem tam gori na more biti lahko …
Ko sva se ponovno pripeljala v dolino v Solčavi, je bila že skoraj tema in preostalo nama ni nič drugega, kot da se vrneva nazaj na toplo, kjer bova počakala do naslednje priložnosti, da se spet odpraviva v te lepe konce … Izlet, ki ga vsekakor priporočava!
sneg 😯
Ma jaz ne morem verjet, da je Roman tako poceni prišel skozi 😆
@chef: a to misleš, ker jo je moral peljat “samo” do logarske, da je rekla “da”?
@katarina in roman: mi je katja povedala za leeeeepo novico. čestitam!
No, saj ni dvoma, da je že prej marsikaj naredil.
Všeč mi je ta skromna mladina, madona. Jaz sem enkrat eno peljal v Logarsko dolino (pa ni bilo nič govora o poroki!), ampak sva se prej skregala, ker nisem hotel po poti, ki jo je predlagala (in je bila, mimogrede, 50 kilometrov daljša – kar je skoraj 100 % daljša) 😆
Potem sem enkrat zaradi podobnih izračunov sredi Francije obrnil domov, za kar od prascev moje baže še vedno dobivam čestitke.
Sorry, da smetim, ampak saj paše k odnosom med spoloma 🙂 Enkrat sem šel z eno v hribe. Pravzaprav je mene minilo takoj po pogledu v nebo, preverjanju smeri vetra, radarske slike padavin in oblačnosti ter takšnih in drugačnih prognoz različnih inštitutov. Ampak ker je uspešno težila (vem, da nočeš, ker si len, včasih nisi bil tak (!), cele dneve hočeš samo poležavat, nikoli nikamor ne greva (!), saj je čisto lepo vreme, če ne greva te bom pustila …), sem navsezadnje vseeno zagnal mašino.
Po 40 kilometrih je ugotovila, da sem imel prav.
Saj vem, da smo idioti, ampak včasih imamo tudi moški prav 😆
Zelo lep izlet. Pohvalno, da se spoznava našo domovinico, ki je prelepa, pa premalo poznana. Za dobro urico hoje, bi lahko obiskala še Okrešelj oz. planinsko kočo. No ja, pa saj vse naenkrat ne gre, vse poti in ture počakajo na popotnika, tako, da se da, te izleti raztegniti na daljši in prijetnejši čas. Pred vstopom najdeš sigurno parking (in tega je dovolj, le nekaj metrov od vhoda proti Pavličevemu sedlu), tako, da ne oviraš drugih ljudi, se lahko podaš na izredno zanimivo in prijetno peš pot. Od vstopa v dolino pred prvim mostičem (za prvo kmetijo, kjer imajo tiste kosmate krave) zaviješ desno na travco in se podaš po zelo prijetni poti do izvira, nato pa naprej, kjer prideš na cesto pri Penzionu na Razpotju, pa ponovno v gozd in prideš spet na cesto pred Planinskem domom, nato nadaljuješ do slapa. No, pa pač, vse počaka. Če si že v tistem koncu priporočam tudi kakšno malico pri enem izmed ponudnikov, (zelo dobro tudi v Planšariji v Logarskem kotu, predvsem svetujem, kdor ima rad gobe, naj naroči gobjo juho. To je resnično prava gobja juha z veliko gob in niti kančka sledu o prašku kao Mago, Knor itd. kar postrežejo v marsikje). Predvsem, tistim, katerim se da premikati nožice po prijetni Logarski zemljici, nahodili se boste lahko kolikor si želite. Poti so zelo primerne tudi za otroke, le izbira ture glede na čas hoje, naj se izbere primerna. Logarska dolina ponuja čudovite izlete, tako po dolini, kot po okoliških vršacih, kjer je vse prečudovito in prava paša za oči. Matkov kot, Robanov kot, nikar ne izpustite. Kolo, rolke, naj bodo prevozno sredstvo za tiste, ki ne zmorejo peš hoje.
Če imaš z obiskom Logarske doline že obljubljeno poroko, hi hi, naj bo ta prijetna, kot je Logarska dolina in naj vajina pot traja do kraja. Želim vama lepe in prijetne dni, ter lep spomin na lep domači kraj.
Lepo. 🙂
Jaz tudi že nekaj časa govorim, da greva (med drugim tudi) v Logarsko dolino, pa se to še ni zgodilo… 😛
Pa sicer ne vem, o čem spominčica govori, ampak čestitam vseeno tudi jaz. 🙂
že pred desetletji sem zapisal – če je kje raj,potem je podoben Logarski dolini –
Povsod je lepo…vendar v gorah je najlepše !
Chef..ti res nisi za v gore .
Zelo lepe slike..se mi kar toži po naših hribih. Me veseli da nekateri naši mladi pari ne norijo le v velemesta ali tuje države na dopuste, vendar znajo uživati tudi v lepotah naše dežele .
Irena, aha, sneg 🙂
Chef, dejstvo, da je pravi dedec, Roman potrjuje že vsaj sedem let 🙂 In ne smetiš, če pišeš o odnosih … Moški niste idioti. Ženske pa znamo včasih tudi preveč zakomplicirat in odgnat koga stran. Tako da … idealov ni, smo samo boljši ali slabši približki 🙂
Spominčica, hvala! Ta Katja 😉
MarkoJ, vse kaže, da bom kmalu večino časa preživela v Zgornjesavinjski, tako da bo Logarska idealna za takšne in drugačne izlete.
Buba Švabe, Logarska se RES splača. Spominčica je pa govorila o poroki 🙂 Hvala!
Karl, obstaja še ena rajska kotlina … Bohinj 🙂
Zorro, marsikje je lepo. In Chef je pravi kerlc!
Hribovc, hvala za tisto glede slik. Midva zelo rada spoznavava tudi našo deželo. Kakšen zanimiv namig dobiva tudi v reviji Potepanja. Vseeno včasih rada odkrivava tudi tujino … kdaj pa kdaj je zelo koristno tudi, če malo pokukamo na drugo stran naših meja in vidimo še kaj drugega.
uuu, a se selita v hribe? no, kakorkoli, ob vsej poročni evforiji sem čist pozabla povedat, da so fotke res prekrasne. ene tiste sorte, ko si doma pa gledaš, potem začneš z “ti, M., kaj če bi midva …”. 😆
Seveda smo idioti!
Logarska je res prekrasna, pred cca 15 leti sem nekajkrat preživel v njej po en teden, res super. Ha po mojem je lepša od Bohinja :), in celo lepša od Zgornjesavske doline, morda se lahko primerja z Trento, no čem sem realen le z zadnjo Trento, ki pa je manjša, vendar je Logarska res nekaj posebnega, enkratnega (navsezadnje so to tudi prej omenjene doline). Bojda so želeti Titu v bivši jugi v njej zgraditi rezidenco, vendar ko so ga pripeljali na ogled je bilo silno slabo vreme, deževno in megleno in je samo rekel zakaj so ga privlekli v to pusto grapo in je želel takoj nazaj.
Glede poroke pa vama samo čestitam… (jaz sem bil celo že na poroki v Logarski dolini), Chef, ti se pa samo uči od Romana, ha ha.