V petek, 26. novembra 2010, smo se iz Ljubljane proti Dunaju, kjer smo se počasi in pozorno sprehodili po razstavi Fride Kahlo ((iz muzeja smo prišli po dveh urah)), odpeljali okoli 7:30. Na Dunaj smo prispeli po štirih urah. Preden smo parkirali v parkirni hiši, smo si “privoščili” še enourni izlet po ulicah avstrijske prestolnice. Naslednjič si bomo namesto tega izleta raje izbrali smer Wien Favoriten ((tega NE smem pozabiti :))) in ne Wien Inzersdorf, ki nas bo po južni dunajski avtocesti pripeljala skoraj čisto do parkirne hiše Park & Ride Erdberg. To parkirišče smo iskali, ker 24-urno parkiranje tam stane 3 €, poleg tega pa je na drugi strani ceste postaja podzemne železnice ((enosmerna vozovnica stane 1,8 €, mi pa smo si kupili kar 24-urno, ki velja tudi za ostali javni promet, in stane 5,7 €)), ki vas v 10 minutah dostavi do centra mesta.
Med lutanjem smo spet naleteli na prijaznega “brata” iz bivše skupne države … “Trebate li pomoč?” je z nasmehom na obrazu rekel, ko smo se vzporedno z njim ustavili pred rdečim semaforjem. A ker smo ravno nekaj trenutkov pred njegovo ponudbo zagledali smerokaz do parkirne hiše, smo se samo nasmehnili, povedali, da smo ravnokar našli, kar smo iskali, se zahvalili in že je bila zelena. Srečni, da smo končno prispeli, smo izrekli nekaj krepkih o čudnih dunajskih prometnih oznakah ((sami smo bili najbolj krivi samo, ker smo zapeljali na napačen izvoz, nato pa smo se zaradi čudnih oz. slabih oznak, kljub dobremu zemljevidu mesta, naokoli vozili še kar nekaj časa …)) Tako, kot ponavadi, je bila pot ven iz mesta tako enostavna, da bi jo zadeli tudi z zavezanimi očmi. Nekoliko nam je nagajal samo ledeni dež, ki je začel padati, medtem ko smo se mi z metrojem vračali iz centra proti avtu.
Prvi postanek je bil na Tepanjah. Prva kavica, prvi sendvič in 7,5 evra za 10-dnevno avstrijsko vinjeto. Pogled na pokrajino, ki se je še skrivala v megli, je bil veličasten.
Po 5 minutah hoje od metro postaje Herrengasse, smo prispeli do Bank Austria Kunstforuma. Pred vhodom je bila približno 30 metrov dolga vrsta, mi pa smo se z vstopnicami, ki smo jih kupili preko interneta (in doma natisnili, brez da bi muzeju za to plačali kakšen evro več) sprehodili do “posebnega” vhoda za nas in že smo lahko odšli na ogled.
Frida Kahlo je na Dunaj prišla že septembra 2010. Da jo ujamete imate samo še nekaj dni časa.
V muzeju je bila velika gneča. In to je edina fotografija, ki sem jo uspela narediti. Pa še to bi morala zbrisati s kartice, če se ne bi zagovarjala, da so mi na vhodu rekli, da lahko fotografiram, samo ne posameznih del.
Na razstavi smo videli 60 Fridinih slik, 20 predmetov (med drugim tudi nekaj nejenih oblek, ogrlico in porisan mavec), 80 risb in še lepo zbirko fotografij različnih fotografov, med njimi je tudi Fridin oče. Na fotografijah je Frida – sama, z družino, z Diegom Riviero ali s kom drugim … Razstavne prostore smo zapustili skozi dobro založeno trgovino.
V trgovini so prodajali “milijon” knjig o Fridi Kahlo, razglednice, magnetke, denarnice, nakit, lobanje … Lahko si kupil vse, kar vsaj malo spominja na Frido, ali vse, na kar so lahko natisnili podobo to izjemne umetnic in izjemne ženske.
Denarnico, ki jo vidite na fotografiji, so prodajali za 130 €.
Mogoče pa vam je bolj, kot kakšna denarnica, všeč verižica z različnimi podobami umetnice.
Nekaj spominkov na temo izjemno uspešne razstave smo videli tudi v izložbah trgovin v bližini muzeja.
Po razstavi, katere minusa sta bila gneča in posledično brezobzirni ljudje, ki se postavijo pol metra stran od slike in tik pred tebe, ko ravno bereš – še en ZELO VELIK minus razstave – miniaturne razlage slik, smo se odpravili po mestu. Najprej smo se sprehodili skozi Altwiener Christkindlmarkt, ki je takoj ob muzeju Bank Austria Kunstforum. Potem pa prišli do enega najbolj znanih božičnih sejmov na Dunaju – Christkindlmarkta pred mestno hišo.
Ker nas je že zeblo, smo se vsaj za silo pogreli s punčem iz malin. Punč stane 3,5 €, kavcija za skodelico pa 2,5 €.
Medtem ko smo pili drag, a dober punč, se je že stemnilo in gneča na sejmu je postala še malo večja.
Počasi smo se odpravili proti trgu Maria-Theresien Platz, kjer smo se sprehodili že čez tretji božični sejem tisti dan …
Na drugi strani ceste, ki ločje Maria-Theresien Platz od MuseumsQuartierja, pa smo vstopili na zelo zanimivo dvorišče med modernimi muzeji …
Tam smo pokukali na stezo “ledenega balinanja” …
… nato pa poiskali Typopassage – minimuzej, namenjen tipografiji – Typopassage.
V Typopassage je bila ob 18. uri otvoritev tretjega dela tipografske razstave. Nekoliko razočarani smo ugotovili, da razstavo sestavlja le pet plakatov oz. v celoti natisnjen katalog, ki ga je bilo moč kupiti za 2 €. Poleg kataloga pa si na cd-ju dobil še pisavo. Smo bili pa nad razstavo toliko bolj navdušeni naslednji dan, ko smo ugotovili, da je bil gospod, ki je pristopil do nas in nam razložil koncept razstave, nam povedal nekaj o gospodih, ki sta razstavljala, in da ne bo nikoli pozabil odlične večerje, ki jo je jedel v restavraciji ljubljanskega PEN-a, ko je v okviru Emzinovih delavnic predaval pri nas, sam gospod Erwin Bauer – vodja studia Bauer konzept & gestaltung, ki organizira te mini tipografske razstave.
Večino poti domov (za vrnitev smo potrebovali 4 ure in pol) nas je spremljalo bolj ali manj intenzivno sneženje. Vsekakor pa je bilo na slovenski strani meje več snega, kot pri naših severnih sosedih. Bela pravljica se je začela 😉
Dunaj bo treba ponoviti še kdaj!
Tudi jaz sem si razstavo ogledala v petek. Sem bila pred muzejem že nekaj minut pred odprtjem in zunaj ni bilo gneče, znotraj pa grozljiva. Cel kup šolskih skupin, ki so imela vodstva in arogantne vodičke, ki so si dovolile stati pred posamezno sliko tudi po pol ure in blokirati dostop do nje, po drugi strani pa jih ni nič oviralo, da te ne bi enostavno zrinile izpred slike, ki so se jo namenile razlagati, če so prišle za tabo. Ampak razstava ni bila slaba – tudi razlagalni teksti so se mi zdeli kar ok. Vedno je tako – če hočeš izvedeti več, moraš kupiti katalog…
Predbožični Dunaj je pa super – tudi samo zaradi tega se skok tja splača!
Če greš za en dan, cela družina… Se ti bolj splača parkirat kr v garažni hiši pred Museums Quarter. Plačaš sicer res 20€ od jutrra do večera ampak je do Hofburga 3minute hoje. Če so v avtu štiri osebe te pride isto kot če pustiš avto na “obrobju” npr pred Schoonbrunom kjer je parkiranje bistveno cenejše in greš naprej z javnim prometom.
sicer pa se sami odpravljamo malo po stojincah pogledat in na Michelangelovo razstavo v Albertino (Frida Kahlo men osebno pač ne potegne).
Kako je kaj s stojnicami? Letos je 25 obletnica če se ne motim… So fajn založene, najdeš kaj lepega, za kakšna darila… Al je vse sam kič?
Dobro uro sem čakal pred Kunstforumom. Potem sem utegnil skočiti še v Albertino, na Picassa in Michelangela, na Figlmüllerjev legendarni dunajski šnicl ter na “kajzerpunč” pred mestno hišo. Lep izlet, na koncu koncev. 🙂
Maja, mi nismo imeli “sreče” s šolskimi skupinami. Teksti pri slikah so super. Predvsem, če ni vodenja, mene je motila samo velikost črk. Res si moral stopiti čisto blizu, da si videl. Zato ni čudno, da se je večkrat kdo postavil direktno pred nekoga, ki je že bral.
En, imaš prav glede parkiranja. Mi samo nismo želeli preveč v mesto z avtom. Drugače pa je izkušnja pred dvema letoma pokazala, da parkiranje pred Schönbrunnom ni poceni. Za celodnevno parkiranje smo plačali skoraj 30 €.
Glede stojnic pa je tako … meni se ni zdelo, da bi na njih lahko kupila kakšno res dobro darilo. Mogoče kakšne lepe jaslice ali kakšen okrasek za jelko, kar pa je verjetno kar drago. Na te cene nisem bila preveč pozorna, ker mi prav nič ni padlo v oči.
Uživajte na razstavi in predbožičnem Dunaju!
Domovoj, kako je bilo v Albertini? Dunajski šnicl vedno paše, punč pa tudi ni napačen 🙂
Ja, Dunaj je mesto, kjer se da videti marsikaj. Enkrat ga moram obiskati samo zato, da si ogledam mesto, brez kakšnih razstav …
Hm, sploh nisem bila pozorna na velikost črk. Ampak glede na količino teksta, ki je bil podan poleg, si težko predstavljam, da bi bil večji, ker bi to potem precej spremenilo koncept postavitve.
Sem bila pa tudi jaz v Albertini in, če jo nameravaš obiskati kmalu, ti predlagam, da si pogledaš še Kentridgea – zelo zanimiva razstava!