Namaste

Vse manj me zanima ta internet in vse manjkrat pomislim na to, da moj blog sameva že skoraj cel mesec. Kljub temu se mi zdi, da nisem prav nič manj odvisna od te odpirajoče se škatle, ki mi lahko postreže skoraj s kakršnokoli informacijo – pametno ali neumno – če se le malo potrudim. In ne da se mi je uporabljati predvsem za tiste zadeve, ki so se po dolgem času nekako le uspele prebiti na prva mesta tistih listkov, na katere dokaj redno zapisujem, kaj vse moram postoriti naslednji dan. Da bi bilo dobro osvežiti tudi vsebino na blogu, sem si na listek zabeležila verjetno že pred kakšnima dvema tednoma, ko sem se vrnila s čudovitega podaljšanega tekaškega vikenda v Ratečah. A tisti mali seznam se že dolgo valja nekje po škatli, namenjeni zbiranju odpadnega papirja. Ni časa in predvsem ni volje. Dogajanja pa malo morje.

Ko se ne ukvarjam s kitajščino, berem knjige o sodobni kitajski umetnosti ali spremljam zapise na Ai Weiweijevem Twitterju. Ko ne berem knjig, gledam vse mogoče kataloge s pohištvom, ki sva si jih nabrala med sprehajanjem po takšnih trgovinah, in sanjam o veliki kuhinji, ki jo bo razsvetljevalo sonce v zahajanju, o dnevni sobi in udobnem naslanjaču, ki bo pazil na knjige v bralnem kotu, o kadi, v kateri bom lahko iztegnila noge takrat, ko si bom vzela malo več časa za razvajanje in bom vrata tuš kabine pustila lepo zaprta. Potem sanjam o zimah, ko bom imela svoje tekaške smučke in se bom odpeljala do Logarske doline, kjer imajo – tako so mi povedali dobro razgledani viri – veliko ne preveč zahtevnih tekaških prog, po katerih bom prenašala težko z ene noge na drugo in drsela gor in dol. Mogoče mi še letos uspe malo oguliti proge na Pokljuki … In vse to bom v še večji meri in bolj sproščeno počela od tistega dneva dalje, ko se bom znebila bremena, ki se vedno bolj zažira v moja pleča.

Do takrat bom pridno študirala in razmišljala o Kitajski, najbolje, da čim večkrat kar v kitajščini. Vmes bom še naprej jogirala, osvajala manjše hribčke in DIHALA – vsake toliko je treba zavestno zadihati malo globlje, da se misli umirijo in zbistrijo. Mogoče kaj tudi sešijem in napišem še kakšen članek za Potepanja ali kakšen prispevek za blog. Kdo ve.

Trenutno vem predvsem to, da sem zadovoljna s sabo. Ugotavljam celo, da se sedaj v svoji koži počutim končno/spet počutim jaz. In vesela sem za vse, kar se mi zgodi, kljub temu, da ponavadi nimam dovolj časa, da bi vse stvari, ki mi pridejo na pot užila v vsej njihovi polnosti. Tudi ukvarjanje z diplomo, ki je enkrat lažje oz. bolj smiselno kot drugič, je zanimivo. Predvsem pa sem vesela in hvaležna za vse ljudi, ki so okoli mene. Najbrž bi brez njih (še) več visela na internetu 🙄

HVALA!