Bližnje srečanje z Almo

V Celju sem bila v zadnjem letu že večkrat in to mesto mi postaja vedno bolj všeč. Ne vem zakaj, ampak tam se počutim dobro in odločena sem, da bom mesto nekega dne prav podrobno raziskala – v bližnji prihodnosti bo od mojega novega doma oddaljeno le približno pol ure vožnje. Takrat se bom povzpela tudi med zidove gradu, ki se dviga nad mestom in razmišljala o celjskih grofih, medtem pa uživala v razgledu. Vsekakor me bo v mesto ob Savinji kdaj pa kdaj zaneslo tudi na kakšno zanimivo razstavo ali predavanje. Mogoče si tam celo najdem službo. Kdo ve.

Zadnji skok do Celja je bil dogovor z Matejem, da bo kulturni turizem v marčevskih Potepanjih namenjen Almi M. Karlin (1889-1950). Zato sem se z nadvse prijaznimi ljudmi v Pokrajinskem muzeju Celje, ki že nekaj let k sebi privabljajo veliko radovednežev, ki bi o nadvse zanimivi Celjanki radi izvedli še nekaj več.

Po sobah Stare graščine me je popeljal sam avtor razstave, gospod Vladimir Šlibar, in mi podrobno približal življenjsko pot celjske Nemke, za katero sem prvič slišala pred kakšnim letom, ko so na RTV-ju zavrteli dokumentarno-igrani film Samotno potovanje. Ženska, ki je v prvi polovici 20. stoletja sama potovala okoli sveta, je takoj pritegnila mojo pozornost. Prepričana sem, da bom nekega dne, ko bom imela malo več časa tudi za “neobvezne” knjige, prebrala vse njene potopise, ki jih je napisala po vrnitvi z osemletnega potovanja okoli sveta. Še prej se bom lotila njene avtobiografije Sama: iz otroštva in mladosti.

Alma me je tako pritegnila, da sem knjigo, ki so jo januarja izdali pri omenjenem muzeju in mi jo ob mojem obisku podarili, prebrala v dveh popoldnevih. Nad darilom – knjigo Barbare Trnovec: Kolumbova hči – sem bila tako navdušena, da sem izkoristila prav vsako minuto, ko sem se lahko zleknila na kavč in odpotovala po Alminih stopinjah. Najprej sem se seznanila s položajem, ki je na prelomu iz 19. v 20. stoletje vladalo v Celju. Celjani so se delili na Slovence in Nemce in boj med tema dvema skupinama je bil prav neusmiljen in grob. Takrat je v Celju živela tudi Vilibalda Miheljak, ki je imela dve sestri. Ena je bila privrženka Nemcev, druga Slovencev. Vilibalda pa se je na podlagi več različnih dejstev odločila za nemško stran. Okoli 40 let je učila tudi v nemški šoli, ki je imela svoje prostore v današnji Stari grofiji.

Čeprav je veljala za lepotico se je poročila zelo pozno, ko je bila stara okoli 40 let. S 15 let starejšim možem, Jakobom Karlinom, ki je bil upokojeni avstro-ogrski oficir, nista načrtovala otrok, a kljub temu je Vilibalda zanosila in pri 45 letih se ji je rodila hčerka Alma.  Mama in hči se nikoli nista prav dobro razumeli. V nasprotju z Alminim očetom ((na žalost je umrl, ko je bilo Almi 9 let)), ki je imel svojo deklico rad takšno, kakršna je bila, se njena mama ni in ni mogla sprijazniti z dekličinimi posebnostmi. Almino levo oko je bilo pokvarjeno že od rojstva in ko je mama ugotovila, da deklica še šepa, jo je začela vlačiti od enega do drugega ortopeda. Alma je na koncu privolila, da bo ostala na zdravljenju v Ljubljani, kjer je morala delati razne vaje. Bister otrok, kot je bila, je zelo kmalu ugotovila, da se bo stalnega materinega teroriziranja otresla le, če se bo lahko preživljala sama.

Pridno se je učila francoščino in angleščino in z mamo sta se dogovorili, da bo lahko odšla svojo pot, ko bo zaslužila dovolj denarja za preživetje. Zato ji mama pri 19 letih ni mogla preprečiti potovanja v London. Tam je bila do začetka prve svetovne vojne, nato je morala zaradi nemškega potnega lista odpotovati iz Velike Britanije. S potrdilom o opravljenih izpitih iz osmih jezikov je odpotovala v Skandinavijo. Najprej je bila na Norveškem, kasneje se je preselila na Švedsko. Spomladi leta 1918 pa se je vrnila domov, odločena, da bo postala pisateljica. Odprla je svojo jezikovno šolo in si zaslužila dovolj denarja, da se je novembra 1919 odpravila na pot okoli sveta. S seboj je vzela kovček, pisalni stroj eriko, desetjezični slovar, ki ga je spisala sama in vizo za Japonsko. Zaradi zamude, ki jo je imela ladja, je morala Alma med čakanjem v Italiji, pridobiti vizo za Peru.

Pot jo je vodila v Južno in Severno Ameriko, naprej na Japonsko, v Avstralijo, Novo Zelandijo, Indonezijo, Kitajsko, Indijo in naprej oz. nazaj domov ((točni vrstni red njenega potovanja si lahko pogledate na spletnem domovanju Alme Karlin, ali v virtualnem muzeju razstave)). Na rodno grudo se je vrnila po dobrih osmih letih, v zadnjih dneh leta 1927. Psihično in fizično je bila izmučena od naporne poti, po kateri se je-  včasih le s težavo – prebijala z denarjem, ki ga je zaslužila s pisanjem člankov, z denarjem, ki ji ga je včasih poslala mama ali z denarjem, ki si ga je sposodila.

Preostanek življenja je preživela v Celju, kar pa ne pomeni, da je bilo njeno življenje kaj bolj mirno. Pred deportacijo v Dachau jo je rešila “sestrska duša” Thea Schreiber Gammelin, nemška slikarka, ki je od leta 1933  do leta 1950, ko je Alma izgubila boj z rakom, živela skupaj s pisateljico in popotnico.

O Almi, ki je bila vedno obkrožena tudi z malimi pasjimi prijatelji, bi lahko pisala še dolgo, a naj bo to iz moje strani dovolj. Če sem vas uspela vsaj malo navdušiti za njo, si v najbližji trafiki kupite marčevska Potepanja, ki izidejo 25. februarja. Malo reklame si pa lahko naredim 🙂 Lahko se odpeljete tudi na izlet v Celje in sprehod po centru popestrite z obiskom razstave v Stari grofiji. Če vam ni do Celja, pa si v najbližji knjižnici rezervirajte izvod katere od njenih knjig, ki so večinoma že prevedene v slovenščino.