Ena redkih novic, ki sem jo v soboto zvečer prebrala na spletu, je bila “Med Slovenijo in Kitajsko še veliko neizkoriščenih možnosti”. V vsakdanjem prebiranju tujih novic, povezanih z izginotjem kitajskega umetnika in aktivista Ai Weiweija, kar je v zadnjih 14 dneh odkar je izginil res velik človek že postalo moja dnevna rutina, sem seveda morala prebrati tudi to novico. Zanimalo me je, če je v njej mogoče zapisano tudi kaj o negospodarskih temah, ki bi se dotikale Slovenije in Kitajske.

V teh dneh sem se že večkrat spraševala, če so naši državni predstavniki dovolj seznanjeni s situacijo, ki je zadnja dva meseca še posebej močno zaznamovala Kitajsko. Od februarja naprej, ko so se na kitajskih spletnih straneh začeli pojavljati pozivi k jasminovi revoluciji ((protestom, podobnim tistim, ki so izbruhnili v severni Afriki)), so namreč po podatkih kitajskih zagovornikov človekovih pravic v Osrednjem cesarstvu aretirali 26 ljudi, več kot 30 ljudi je izginilo. Od 3. aprila je pogrešan tudi