Čudno je, ko želi človek svetu povedati, kako lepo se je imel v času enotedenskega bivanja na Krasu, pa kar ne ve, kje naj začne in kaj naj napiše. V Hiši posebne sorte v majhni kraški vasici Kodreti smo preživeli šest nadvse zanimivih dni. V zavodu Zlata leta želimo skupaj z invalidi vzpostaviti prvi pravi samostojni spletni portal, namenjen invalidom in vsem, ki jih zanimajo tematike povezane s približno 160.000 Slovenci, ki jih družba zaradi različnih vzrokov označuje z besedo invalid. Ko sem se letos že drugič dlje časa družila s temi nadvse zanimivimi ljudmi, sem se ponovno zavedla, da sem polna nekih predsodkov in klišejev ((Ne, Katarina, invalidi niso samo tisti ljudje, ki so na vozičkih …)), potem pa sem ugotovila, da bi se morala ob svojih problemih večkrat spomniti na to, da sem že samo zaradi dejstva, da je moje telo takšno, kakršno naj bi bilo, ena velika srečka!
Invalidi gor, invalidi dol … Mi si skupaj z njimi želimo predvsem pokazati svetu, da se ti ljudje sicer res velikokrat srečujejo z zelo zoprnimi stvarmi, a je med njimi vseeno polno takšnih, ki težave premagujejo tudi iz dneva v dan, če je treba in