Zadnje čase želim na svoj vsakodnevni jedilnik vnesti čim več sadja in zelenjave, poleg tega sem se odločila, da bo to tudi razlog za raziskovanje raznih vegetarijansko-vegansko-presnih jedi. A kaj mi pomaga, če ne najdem časa, da bi si naredila točen urnik, kar bi najbolje rešilo moj problem z imenom Kaj bova pa danes jedla (za kosilo). Zadnji dnevi so bili sploh stresni in držim pesti, da so se končali. Ne maram občutka, ko se vrtiš v krogu in loviš svoj rep, a ga preprosto ne moreš ujeti. Bega me tudi občutek, ko slišim telo, da je lačno, a ob misli na kakršnokoli hrano ostanem popolnoma hladna. Takrat bi urnik oz. jedilnik potrebovala še toliko bolj, saj so to trenutki, ko navadno pojem nekaj takšnega, za kar mi je žal takoj zatem, ko zadevo pogoltnem.
Eden takšnih trenutkov, ko je bil čas za kosilo jaz pa sem bila z mislimi na nešteto drugih koncih, se je zgodil pred kratkim. Kaj naj skuham? Nekaj, kar mi ne bo vzelo veliko časa, ker imam še toliko drugih pomembnejših stvari, ki jih moram narediti. Kaj je sploh v hladilniku ali kje drugje v kuhinji?
V hladilniku sem našla bučke, papriko, korenje in ohrovt. Potem sem se spomnila, da imava v kleti še več kot 20 kg krompirja … Nič. Naredila bom zelenjavno musako. Recepta nisem iskala ne v kuharicah ne na internetu. Pomislila sem, kako sem delala mesno musako in se odločila, da bom naredila vse skupaj po občutku. Kar bo, pa bo. In na koncu sva bila z rezultatom zadovoljna oba.
Sestavine za (Kandelino) vegi musako: ((količino je treba prilagoditi številu oseb, jaz sem delala za 2 osebi, spodobno pa bi se lahko najedli tudi 4 ljudje))
- 6 srednje velikih krompirjev
- 1,5 bučke
- 2 srednje velika korenčka
- polovica rdeče paprike
- 4 srednje velike liste ohrovta
- nekaj manjših tankih koleščkov ingverja
- himalajska sol
- poper
- drobnjak
- bazilika
Krompir in ostalo zelenjavo sem kar na rezalcu narezala na 2,5 mm debele rezine in plast za plastjo zlagala v naoljeno posodo iz jenskega stekla. Prva in zadnja plast sta bili sestavljeni iz krompirja. Vsako plast sem posebej malo posolila, popoprala, potresla z baziliko in drobnjakom. Nato sem zelenjavo pokapala še s sojino omako in nekaj oljčnega olja. Mogoče je bilo na koncu olja malo preveč. Naslednjič bom bolj Gorenjka, kar se tiče dodajanja olja 🙂
Preden sem posodo pokrila, sem vanjo nalila še malo vode. Zdelo se mi je dobro, da je v posodi tudi voda, ker se je zelenjava lahko kuhala v večji količini hlapov. Posodo sem v pečico postavila še preden je bila segreta na želenih 200 °C. Zelenjavno musako sem pekla približno 40 minut, potem sem posodo odkrila, nastavila temperaturo na 160 °C in ob vklopljenem ventilatorju se je vse skupaj peklo še približno 10 minut. Medtem ko se je musaka lepo pekla, sem pripravila še zeleno solato in nekaj motovilca. Začinila se jo s soljo in konopljinim oljem.
Za vse skupaj sem porabila slabi 2 uri, kar ne velja ravno za čas, ki ga želim doseči, kadar bi rada kosilo skuhala čim prej 🙂 Ker je bilo kosilo dobro, se nisem več pritoževala glede časa. V nasprotnem primeru pa najbrž ne bi bila preveč vesela …
Dober tek!
Naj najprej obljubim, da ne bom pri vsakem vege receptu na tvojem blogu dodala še svojega 🙂 (imam zelo razvit občutek za zelenjavno estetiko na blogih, znano kot vege p0rn 🙂 in me kar povleče, če nekdo kaj takega objavi :-))
Samo nekaj o krompirju bi rekla: krompir je dejansko ZELO zdrav. Je edina rastlina, ki vsebuje vse aminokisline, ki jih rabimo, In kup drugih zadev.
Krompir pa lahko kdaj tudi obleži v želodcu, sploh s preveč maščobe, zato ga jaz po navadi za kosilo skuham. Skuham olupljene polovičke, jih dam v segreti jušnik (vrela voda noter in čez 1 minuto ven), potem pa na pladenj nabašem vse, kar menim, da bi midva jedla s krompirjem. Potem pač vsak vzame, kar mu paše.
Jaz imam najraje bučno olje in zrna grobe soli. Ali pa humus. Ali pa kar vsega po malem: k vsakemu kosu krompirja kaj drugega.
Izgleda bombastično! Mmmnjami!
Zgleda jako fajn. Bi še js jedel. 🙂
Midva imava nekakšen grob urnik za cel teden. En dan krompir, en dan riž, en dan testenine, en dan nekaj na žlico in en dan nekaj petega. Tako se je lažje odločit, kaj približno bi, sploh proti koncu tedna, ko ni več veliko izbire. Problem je pa, da ta urnik nič ne predvideva, kdaj bo meso in kdaj ne in potem ponavadi izpade, da je meso kar avtomatsko, vprašanje je samo še, kaj bi zraven. Tako da malo ta taktika pomaga, najboljša pa ni. Zadnje čase se trudim, da bi bilo čim manj mesa, ampak nekako ni pravih idej. Tole bomo definitivno ponucali. 🙂
Kar se pa časa tiče, pa ker skoraj samo jaz kuham (vsaj med tednom), imam že kar naštudirano, kaj je hitro narejeno in kaj ne. Pa kako čimbolj optimalno izkoristit čas, da se čim manj čaka in je čim prej gotovo. V smislu, da najprej prižgeš pečico, pristaviš vodo in podobno in šele potem greš rezat čebulo, zelenjavo itd. Rekord za celo normalno kosilo iz nič imam 24 minut, pa se ne morem spomnit kaj zaboga je bilo. Mislim, da faširani zrezki, pire krompir in rdeča pesa. Njam. 😛 Včeraj so bili pa slivovi knedli. Iz nič do mize: 50 minut. Pa še dobri so bli. Bravo js. 😀 😛
Alcessa, dobrodošla s svojimi recepti in izkušnjami. Edino, kar naju bo zafrkavalo, so komentarji. Takoj, ko ga bom videla, ti ga odobrim 🙂
Kar se tiče pa krompirja in aminokislin … koliko teh zadev sploh ostane v krompirju, ki ga je, kot je meni znano treba v vsakem primeru skuhati?
Sosed, torej bo vegi musaka za naslednje kosilo. Pa piščanec iz kitajske za Nejca 😉
Bubašvabe, 🙂
Točen urnik in načrtovanje bi sigurno olajšala moja prizadevanja, da se bolje spoznam z bolj vegetarijansko, vegansko in presno usmerjeno kuharijo. Ker je brez tega toliko trenutkov, ko je veliko lažje, če greš po “stari”, že ustaljeni poti …
Hitrost kuhanja … jah, ko sem se odločila, da bom delala musako, mi je bilo takoj jasno, da bo trajalo dlje, kot sem si želela, ampak me je prepričala ideja 🙂 Drugače se pa strinjam, da ti lahko pri kuhanju vrstni red opravil prihrani veliko časa. Veliko kuharskih idej in dobrih kosil! 🙂
Kandela, vse kaže, da jim kuhanje ne škodi. Drugače človeštvo najbrž ne bi preživelo, saj menda od 20 nujno potrebnih aminokislin 12 sami pridelamo v telesu, 8 pa jih moramo pojesti. Vsi tisti, ki skoraj nikoli ne jejo presne hrane, bi že zdavnaj umrli, če bi imele aminokisline problem z vročino …
Glej, mene nič ne moti, če se moj komentar objavi malce pozno, lahko tudi zelo pozno, se bom pač po tvojem blogu sprehajala bolj na tiho, itak ti ne mislim povzročati kupa dodatnega dela s tem, da ti nenehno komentiram, ti pa me moraš nenehno potrjevati 🙂 Kolega Bimbo na primer potrdi vse moje komentarje, vendar samo, ko ima čas, kar je povsem v redu, saj pride tudi na moj blog kakšno reč.
Drugače pa naj ti zaupam skrivnost: če človek ne more komentirati na Blogosu, ker komentarji pristanejo v Nirvani (veliko folka ne preverja mejlov, s katerimi so prijavljeni na Siolu, mnogi se odločijo sprejeti samo kakšen komentarček na pol leta …), je življenje nenadoma nekam lepše. Vau, v Sloveniji se mnogi ne zanimajo za to, kar imam za povedati 🙂 A se sploh dogaja kaj novega? 😀