55. Beneški bienale – Il Palazzo Enciclopedico

Kar ne morem verjeti, da se bo Beneški bienale 2013 čez 3 tedne ((24. novembra 2013)) že zaključil, jaz pa sem potrebovala skoraj pol leta za dokončanje objave, kako smo se v začetku junija potepali po paviljonih …

To, kar si lahko preberete v nadaljevanju, je mešanica besedila o Bienalu, ki sem ga spisala poleti in zaključila jeseni. 🙂

———-

Na Beneškem bienalu sem bila prvič. O njem sem sicer že večkrat razmišljala, a priložnosti, da bi ga obiskala, kar ni in ni bilo. Letos je v Benetke prišel Ai Weiwei. Najprej sem izvedela, da bo njegovo delo Bang, 2010-2013, sestavljeno iz 886 med seboj povezanih starinskih stolov, gostovalo v nemškem paviljonu. Potem sem izvedela, da ima prav posebno razstavo, Disposition – delo, s katerim je svetu pokazal, kaj je preživljal v času 81-dnevnega pripora, še v eni od beneških cerkva. V Benetkah pa sem nekoliko razočarana ugotovila, da istočasno z omenjenima razstavama obstaja še njegova tretja razstava. Ker so jo postavili na enega od manjših otokov, mi pa smo bili omejeni, malo s časom, malo z malim fantom, smo se ji enostavno odpovedali.

Čeprav smo videli samo majhen del tega, kar nam je nudila vstopnica za park Giardini in zbirko v Arsenalu, je bilo vredno.

Najprej smo občudovali delo ruskega umetnika Vadima Zaharova ((ang. Zakharova)), ki ga je naslovil Danaë. V kletnem prostoru je na tleh kup zlatih kovancev. Do njih smemo le predstavnice nežnejšega spola. Pri vhodu dobimo prosojen dežnik, napis pa nas nagovarja, da nekaj kovancev, ki padajo z neba oz. iz lukenj v stropu, poberemo in jih prinesemo v vedro. Vedro nato potegnejo v višje nadstropje in kovance stresejo na tekoči trak, ki denar odpelje do točke, od koder spet pade na tla. Na ta način skrbijo, da je umetniško delo ves čas aktivno. En kovanec smemo vzeti za spomin.

V zgornjem nadstropju so 3 sobe. Mene je najbolj nagovorila druga. Še preden sem vstopila, sem videla ljudi, kako gledajo v kletni prostor, kamor padajo kovanci. Tudi sama sem stopila do ograje, postavljene okoli luknje in šele, ko sem se sklonila čez, sem videla, da to ni navadna ograja, ampak oblazinjen klečalnik. V istem trenutku me je prešinilo, da nočem poklekniti nanj, ker bi to na nek način pomenilo, da malikujem denar. Ob tej misli me je rahlo zmrazilo. Zato sem se sprehodila kar naprej do zadnje sobe. Ob zapuščanju paviljona, sem opazovala, kako brez pomislekov so ljudje poklekali po klečalniku. Videti je bilo, kot da so si mislili: “O, glej, tukaj pa lahko malo poklečim in si odpočijem.”

Naša naslednja postaja je bil angleški paviljon, kjer so kraljevala dela Jeremyja Dellerja. Po podrobnem ogledu vseh soban, sva si z Romanom privoščila še skodelico angleškega čaja, ki predstavlja del razstave.

Pot nas je vodila naprej v nemški paviljon, kjer smo se za nekaj časa izgubljali med “nešteto” Aijevimi stoli. Občutek v živo videti delo, ki ga je zasnoval eden od umetnikov, ki ga ne ceniš samo zaradi njegovih del, ampak zaradi njegovega delovanja na področju umetnosti, družbe in politike v celoti, je nepopisen. Še vedno sem neizmerno hvaležna za možnost, da sem lahko o tem velikem človeku spisala diplomo in z njo zaključila svoj študij. Če bi se dalo, bi obiskala katero koli njegovo razstavo na svetu. Ker je Alcatraz, kjer naj bi imel eno od naslednjih razstav, malo daleč, še vedno potiho upam, da mi uspe naslednje leto videti njegovo razstavo v Berlinu.

Po nemškem paviljonu smo se sprehodili še po finskem paviljonu, kjer smo poslušali, kakšen zvok oddajajo Falling Trees (Padla drevesa) kot odgovor na prigovarjanje obiskovalcev. Ustavili smo se pri slovanskih bratih Čehih in Slovakih, si mimogrede ogledali zunanji del inštalacije v paviljonu ZDA in si privoščili kratko malico pod baldahinom lokala z nekaj sendviči in pijačo.

Preden smo se odpravili peš nazaj čez mesto do železniške postaje ((Več o samem potovanju do Benetk, si lahko prebereš v objavi Benetke.)) smo se ustavili še pri Urugvajcih in Špancih.