Marita Narobe torba torbica

Kmalu po tem, ko sva se z malim vrnila iz porodnišnice, sem naletela na Marito Narobe. Njene kvačkane kreacije, ki jih je predstavila tudi na letošnjem Tednu mode v Ljubljani, so me popolnoma navdušile. Zaželela sem si, da bi se še tisti trenutek lahko podala v eno od trgovin z volnami in podobnimi zadevščinami ter se lotila kvačkanja. Še posebej so mi bile všeč Maritine hlače (glej spodnjo fotografijo). Spomnila sem se, da sem že pred leti razmišljala o dolgem kvačkanem krilu, ki bi me polepšal pozimi. Enkrat sem celo kupila volno in začela z delom, a projekta nisem nikoli dokončala. Ob srečanju z Marito pa sem spet začela razmišljati, kako bi si tudi sama naredila nekaj takega.

Še dobro, da trgovine, kakršna je na primer Elna, niso v bližini. To mi je omogočilo, da se nisem zaletela v nakup, kar se mi je že zgodilo. Spomnila sem se kakšna je moja realnost in da z dvema majhnima fantičema, zaenkrat še nimam nobenih možnosti, da se resnično lotim takšnega projekta. Vendar mi dopisovanje z Marito, rezultat katerega je intervju z babico Zlatko in Kandelo ter ponovno srečevanje s fotografijami njenih kreacij, kar ni dalo miru. Zato sem ob obisku Celja skočila v Elnino trgovino, si kupila špagete oz. Hoooked Zpagetti in veliko kvačko ter si v približno 4 urah skvačkala torbo.

V naslednjih dneh sem skrojila in sešila še ročaja, ki sta ravno prav dolga, da torbo lahko nosim na rami, komolcu ali kar v roki. Poleg tega se mi zdi, da jo lahko nesem s seboj ne glede na to ali imam na sebi lepo krilo, kavbojke, balerinke ali allstarke. Mogoče bo v prihodnosti dobila še notranji del iz blaga in dva žepka z zadrgo. Trenutno pa sem z njo res zadovoljna. Ne moti me niti dejstvo, da brez vsebine tehta 850 gramov.

V nadaljevanju si lahko preberete še nekaj Maritinih odgovorov na vprašanja, ki sem ji jih zastavila v povezavi z njenim delom.

Intervju z Marito Narobe oz. Marito Wrong

Kandela: Meni se zdi kvačkanje zelo enostavno, ampak v resnici se ga nikoli nisem učila pri kom, ki bi to spretnost resnično obvladal. Osnovna zanka oz. petlja mi je ostala v spominu še s krožka ročnih del, ki smo ga imeli v 2. razredu osnovne šole. Dveh drugih sem se naučila kasneje. Ampak v resnici niti ne vem, kakšna so prava imena za petlje, ki jih znam delati. Niti ne znam brati navodil za kakšne prtičke. Kje si se ti naučila kvačkati?

Marita: Od kar pomnim je babica veliko ustvarjala. Kvačkala, pletla, šivala, delala gobeline… Ko sem bila stara 9 let sem videla babico, kako kvačka jopo (takrat še nisem vedela, da je bila meni namenjena). Zdelo se mi je zelo zanimivo in predvsem lahko, saj so njeni gibi rok bili tako hitri, da sem komaj sledila kvački. Ko mi je posodila tisto »zavito paličico« in prejo, pa sem takoj videla, da to ni bilo enostavno. Poskušala sem in poskušala. Vadila in vadila. Nekaj malega sem se naučila tudi jaz. Vendar želela sem biti kot moja »nona«. Hitra, natančna, odločna, potrpežljiva in vedno znova izdelati prelepe kreacije, ki so jih kasneje vsi občudovali. Z vztrajnostjo se lahko marsičesa naučimo.

Kandela: Glede na to, da vsa oblačila skvačkaš sama, me zanima, kako se lotiš dela? Ali si najprej samo zamisliš in približno skiciraš kos oblačila, ki ga želiš skvačkati in potem sproti sestavljaš različne elemente skupaj? Ali si vedno najprej izdelaš zelo podroben kroj, obliko in načrt petelj, ki se ga potem strogo držiš?

Marita: Ko sem bila v Italiji na obisku pri sorodnikih, sem na stojnici s šiviljskimi pripomočki zagledala prelepo volno in takoj sem videla končno obleko. Nemudoma sem kupila volno in po skoraj 16 letih sem spet poskusila kvačkati. Vsega sem se spomnila. Tokrat se mi je zdelo vse veliko lažje in razumljivo. Začela sem kvačkati detajl na hrbtu, saj sem si tega natančno predstavljala. Med delom sem razmišljala o končnem izdelku in vsako zanko dobro premislila, kam jo postaviti. Dneve in noči sem preživljala z obleko. Kvačkala sem toliko časa, da so me bolele mišice. Ogromno časa sem namenila novemu načinu krojenja, saj so organske oblike klicale po novem načinu razmišljanja.

Vsako obleke sem se lotila drugače. Na primer pri večbarvni preji sem pozornost namenila barvi, ki mi je drsela pod roko. Morala sem razmišljati kako »pravilno« ustvariti vzorce, da bo viden efekt svetlo-temno.

Kandela: Ročna dela zahtevajo kar nekaj časa, če so pletena ali kvačkana, še toliko več. Koliko časa približno porabiš za izdelavo ene kratke obleke, ali pa hlač, ki si jih predstavila na Tednu mode 2014 v Ljubljani?

Marita: Ko kreiram obleke ne gledam na uro. Včasih prebedim noči, včasih delam 12 ur in včasih samo 8 ur. Če pretvorim vse tiste dneve in noči v 8 urni delavnik… potrebujem približno en mesec za eno obleko. Seveda je potem vse odvisno od zahtevnosti vzorcev, »krojev«, dodajanje raznih prej,…

Kandela: Ko sva ravno govorili o času … Glede na to, da poteka delo z debelejšo volno, ki jo uporabljaš, hitreje, me zanima, kje jo kupuješ. Seveda, če ni skrivnost. 🙂 Sama sem volno, za pletenje s pletilkami, debelejšimi od 6 mm, zaenkrat videla samo v ljubljanski trgovinici Nitiniti.

Marita: Nitiniti ima zelo lepe volne. Vendar preden kupim volno, moram obleko videti. Če obleke ne vidim, volne ne kupim. Včasih lahko namenim kupovanju prave volne več dni. Volno kupujem v Italiji (Trstu, Bergamu, Milanu) in Sloveniji – Klopka, Center Merkur, …

Kandela: Kaj pa zpagetti oz. špageti, ki se jih zadnje čase uporablja vse več tudi v Sloveniji? Si že kaj delala tudi s tem materialom? Mene so navdušili. Torbo sem skvačkala v 4 urah! Je pa res, da so me kar malo bolele roke, saj je treba zaradi debeline niti delati kar velike zamahe. Malo telovadbe nikomur ne škodi, a ne. Z rezultatom pa sem tudi zelo zadovoljna. 🙂

Marita: S tem materialom še nisem kvačkala. Uporabljala sem ga za druge izdelke. Verjetno pa bom kmalu kaj izdelala.

Kandela: Ti je pletenje oz. kvačkanje oblačil ljubše, kot šivanje?

Marita: Vedno rada ustvarjam. Trenutno me je prevzelo kvačkanje. Po smrti babice, sem želela izdelati kolekcijo, z znanjem, ki mi ga je predala ona. Tako je nit postala nevidna vez med nama.

Kandela: Za konec pa še eno vprašanje. Koliko oblačil kreatorji skrojite in sešijete za lastno garderobo? Koliko oblačil, ki si jih naredila zase je drugačnih, podobnih tistim, ki jih delaš za neko kolekcijo, ki jo želiš predstaviti na modni pisti?

Marita: Za izdelavo moje garderobe mi večinoma zmanjka časa. Če pa imam čas, vedno rada zašijem kaj mami… Vsako kreacijo, ki jo izdelam je sveža, drugačna in opisuje novo izkušnjo.