Pogovor z Andrejem Stoparjem

20. januarja 2015 je Andrej Stopar prišel v Mozirje, da bi v okviru Ruskega večera predstavil svojo knjigo Pax Putina. Knjiga je zbirka besedil, ki jih je Andrej napisal v času med letoma 2005 in 2013, ko je kot dopisnik RTV Slovenija živel in delal v Moskvi. Besedila se dotikajo tako politike, kot tudi življenja navadnih ljudi.

V resnici je težko ločiti politiko od družbe, a sem vseeno želela, da se Ruski večer v Mozirju ne bi sprevrgel v popolnoma politično debato. Konec koncev v Mozirju živi nekaj Ukrajincev in zaradi trenutnih razmer na tem koncu sveta, lahko določene politične odločitve še hitreje postanejo tema za koflikt. Jaz pa sem želela, da bi skozi pogovor z Andrejem in gospo Olgo Kupljenik iz Ruskega ekspresa, Rusinjo, ki že več kot 20 let živi v Sloveniji, bolje spoznali rusko-ukrajinski svet, ga posledično malo bolje razumeli in se znebili nekaterih stereotipov. Zato, da bomo poskušali bolje razumeti tudi naše sosede, ki prihajajo iz tega sveta.

Mislim, da ne bi bilo prav, če bi se dogodkom na rusko-ukrajinski meji popolnoma izognili, zato smo s politiko “obračunali” kar na začetku. Tako je Andrej najprej razložil, kaj se sploh dogaja v Ukrajini in povedal, da situacijo tam lahko zaključi le Rusija. Govorila sva tudi o tem, zakaj Ukrajinci govorijo rusko. Če želite izvedeti več o ukrajinskih državljanih, predlagam, da si ogledate Andrejev dokumentarec Vilice Ane Jaroslavne, ki ga je posnel za oddajo RTV SLO Mednarodna obzorja.

Preden sva nekaj besed namenila povprečnemu ruskemu državljanu, nam je Andrej iz knjige prebral polovico prispevka Pogovori pod oknom, ki je nastal leta 2011. Ko nam je povedal, da je bilo prvič, da je na predstavitvi svoje knjige bral odlomek iz nje, so ga obiskovalci nagradili z aplavzom.

Nato sva govorila še o imigraciji izobražene ruske mladine, pa o tem, kako je blizu Nižnega Novgoroda iskal rusko dušo. Na koncu pa nam je zaupal, kateri konec Rusije bi si želel videti in zakaj.

Celoten pogovor, ki je trajal 1 uro in 15 minut, si lahko poslušate spodaj. Se opravičujem Romanu Mežnarju iz knjižnice, ker sem na začetku odrezala malo njegovega uvoda. 🙂