Ura je odbila poldan. Še 6 ur in Ruski večer se bo začel, jaz imam pa še vedno polno vprašanj za Andreja brez nekega smiselnega zaporedja! Pa še sirnike moram speči. Joj, hvala tašči, da bo skuhala čaj. In da pazi na Otona …

Medtem ko sem pekla sirnike, je Roman pripravil nekaj manjših stvari za to, da je večer potekal kot smo si ga zamislili. Še pred tem pa hitro skočil v trgovino po nova 2 kg skute za sirnike, ker Prekmurska skuta, ki sem jo kupila prejšnji dan enostavno ni funkcionirala. Sirnike sem po receptu, ki sem ga dobila na spletni strani rusija.si, delala že večkrat in vedno so uspeli. Tudi prvič. Res pa je, da sem vedno uporabljala drugo skuto. “No, bom pa danes vzela kar tole Prekmursko skuto,” sem si mislila. In glej ga, zlomka, kot nalašč so tokrat kar stekli. Z novo skuto so uspeli in obiskovalci so jih pohvalili. 🙂

Raznih manjših opravkov je bilo toliko, da sva se z Romanom pred mozirsko knjižnico, pod katero je Galerija Mozirje, pripeljala nekaj minut čez 17h. Gospa Olga Kupljenik iz Ruskega ekspresa je bila že pripravljena. Odšli smo v Galerijo in se začeli pripravljati na nastop. V prostoru za pogostitev smo pripravili rusko obarvan posladek. Poleg sirnikov iz naše kuhinje, so v Mozirje prišli še piroški, ki jih je spekla gospa Olga. S piškoti in jabolčnim pirogom pa so nas zelo prijetno presenetile tudi mozirske punce iz Ukrajine in Belorusije. Najlepša hvala, punce. Ko je prišel Andrej, smo dorekli še zadnje stvari in v miru počakali na obiskovalce.

Galerija se je lepo polnila, mi pa smo pozdravljali znance in kramljali. Na koncu smo veselo ugotavljali, da je bilo okoli 60 obiskovalcev. Poslušat so nas prišli celo Celjani.

Časovnico večera, ki sem jo pripravila, smo sicer malo obrnili naokoli in tudi pogovor z Andrejem se je podaljšal za 15 minut. Kakor koli. Jaz bi tam lahko sedela še 3 ure ali več in se pogovarjala z Andrejem. Priložnosti za pogovor s takimi sogovorniki, kakršen je Andrej Stopar, človek s tako širokim pogledom na svet in s toliko znanja z različnih področij, ni veliko, zato sem bila še toliko bolj vesela, da sem lahko spraševala.

Če sodim po odzivu ljudi, smo bili z večerom vsi zelo zadovoljni. Meni se še vedno, ko pomislim na to srečanje, usta razlezejo v širok nasmeh in priznam, da sem prav ponosna nase. Presenetilo me je tudi to, da sploh nisem imela treme. Za to sta najbrž kriva Andrej in gospa Olga, ki sta res tako prijetna človeka, da sem na tremo kar pozabila. 🙂

Še enkrat NAJLEPŠA HVALA VSEM! Andreju in gospe Olgi, knjižnici, obiskovalcem, mojemu Romanu in vsem domačim – tastu za obisk, tašči pa za hotel babica. 🙂

Posnetek celotnega pogovora z Andrejem Stoparjem lahko poslušate v posebnem prispevku.