… Kako smo se imeli na prvem slovenskem vikendu podjetnosti za učitelje, profesorje in vodstva šol

Že pred kakšnim letom sem izvedela za knjigo Delaj vitko. Ker sem vedela, da bom po končani porodniški dejansko morala zaživeti kot samostojna podjetnica, je seveda takoj pristala na mojem računalniku. A za branje mi je zmanjkalo časa. Doma natisnjen izvod sem v roke vzela šele en teden pred Vikendom podjetnosti za učitelje, profesorje in vodstva šol, za katerega sem izvedela v Facebook skupini Delaj vitko.

Ker je Roman rekel, da se bodo s fantoma že znašli brez mene, sem si brez slabe vesti vzela tri dni samo zase. Da mi z vožnjo ni bilo treba vsak dan izgubljati 2 uri, sem si prenočišče našla pri ljubljanskih prijateljih. Še vedno pa nisem povsem prepričana, da se že zavedam, kako blagodejno je name vplivalo spoznavanje popolnoma novih ljudi in novih informacij. Hvala vsem! 🙂

Gremo na start up vikend!

prvi slovenski start up vikend za učitelje

Prvi dan sta nam nekaj o svojih izkušnjah povedala Nemec in Američanka.

Še preden sem prišla v Center inovativnega podjetništva na NLB, sem izvedela, da sem ena redkih, ki ne prihajam iz katere od šol. Domišljam si, da sem na vse skupaj gledala precej drugače, kot moji soudeleženci, saj se zadnjega pol leta sama trudim s tem, kako se čim bolje samozaposliti. Ostale “šolske delavce” je zanimalo bolj to, kako podjetniška znanja prenesti na mlade in jih pri delu tudi čim bolje motivirati. Tako smo, normalno!, vsak po svoje doživeli izkušnjo razvijanja podjetniške ideje.

Petkovo deževno popoldne se je začelo s kratko predstavitvijo dveh odličnih in nadvse karizmatičnih moderatorjev in mentorjev. Matej Golob in Lojze Bertoncelj sta polna znanja in pozitivne energije. Njuna pomoč pri razvijanju idej človeka mogoče včasih malo potolče, ampak po premisleku ugotoviš, da imata še kako prav in da je kost, ki sta ti jo vrgla, nov izziv za glodanje. In meni dajo takšne stvari vedno novo energijo za delo. 🙂

Po njunem uvodu sta sledili krajši predavanji, nato pa že prve vaje v pripravljanju skupinskih pičev (ang. pitch). Preden smo si zaslužili večerjo, se nas je nekaj ((Ne spomnim se točne številke, ampak mislim, da nas je bilo okoli 15.)) opogumilo in predstavilo svoje poslovne ideje, ki smo jih želeli razvijati v naslednjih dveh dneh.

Moje prvo pičanje ni obrodilo sadov

Sodeč po tem, da moja poslovna ideja ni bila izbrana, sem se (znova) zavedla, da mi manjka predvsem jedernat in samozavesten nastop, ki bo ljudi prepričal, da nekaterim ljudem z njo rešujem pomemben problem. Tisti, ki z lastno idejo nismo uspeli prepričati ostalih, smo se pridružili drugim skupinam. Konec prvega dne smo tako imeli 8 skupin s tremi oz. štirimi udeleženci. Sama sem se odločila za skupino, ki je ponujala inštrukcije preko Skypa, saj sem se v njej še najbolj našla.

Po napovedi sobotnega urnika je sledila večerja in “na novo snidenje jutri”.

Bistvo ni ideja. Bistvo je (realni) problem.

Sobota se je začela z zajtrkom, krajšo predstavitvijo vitkega okvirja in se nadaljevala z delom.

Kako bomo torej izvedeli, da naša poslovna ideja izbrani ciljni skupini res rešuje problem, s katerim se soočajo?
Z intervjuji, ki jih opraviš med ljudmi. Pokazali ti bodo, ali dramatiziraš ali se s tvojim problemom srečuje še kdo. Spraševanje ljudi nam ni najbolj dišalo, a Borisa Kunila, predstavnika organizatorjev Start up vikenda iz agencije SPIRIT Slovenija, to ni zanimalo, zato nas je hitro postavil na realna tla (Hvala, Boris!) in nas skoraj nagnal med ljudi: “Med štirimi stenami ne boste dobile odgovorov, ki bi potrdili ali ovrgli vašo predpostavko o problemu, ki naj bi se pojavljal pri inštrukcijah v vaši ciljni skupini. Treba bo ven in časa imate malo!“ In smo šle, da bi našle kakšnega srednješolca, ki v soboto dopoldan ne spi, ampak se sprehaja po centru Ljubljane. Kljub začetni tremi, smo uspele najti skoraj 20 mladih intervjuvancev.

Po kosilu se je začela analiza intervjujev in načrtovanje nadaljnjega razvoja podjetniške ideje. V resnici smo že na ulici ugotovile, da ne rešujemo pravega problema, a smo kljub temu trmasto vztrajale vse, dokler ni k nam prisedel še en izkušeni podjetniški maček, Aljoša Domijan. “Iz te moke ne bo kruha,” smo ugotavljale, ko je odšel k naslednji skupini, in treba je bilo najti nove probleme, nove rešitve. S podobno izkušnjo so se srečale tudi ostale skupine in sobota se je zaključila z večerjo, ki pa ni uspela pregnati utrujenosti in občutka, da smo obstali pred zaklenjenimi vrati.

Edino, kar sem si še želela je bila dolga in prespana noč. “Bomo že jutri našle pravi ključ za zaklenjena vrata,” sem se prepričevala pred spanjem.

Srebro!

Po uvodnih nedeljskih predavanjih, ko so nam ravnateljica Srednje ekonomske šole Ljubljana, Andreja Preskar in učitelja Zdenka Sušec ter Janez Gorenc povedali svoje izkušnje z uvajanjem podjetništva v njihovih srednjih šolah, nam je zmanjkalo časa, da bi si poiskali kosilo. Treba je bilo pripraviti 3-minutne piče s PowerPoint predstavitvami naših idej. Po vaji pred Lojzetom in Matejem smo imeli še slabe pol ure za popravke, potem se je začelo zares. Še zadnje pičanje. Hm, bo kdo želel vlagati v našo idejo?

V komisiji morebitnih investitorjev, ki so sproti ocenjevali naše predstavitve, so sedeli: prof. dr. Janez Bešter ((profesor na Fakulteti za elektrotehniko, predstojnik laboratorija LMMFE mentor študentom, snovalec in izvajalec predmeta Karierna komunikacija, pobudnik in mentor OpenLaba Kranj ter MakerLaba Ljubljana)), Matjaž Čadež ((ustanovitelj in solastnik skupine Halcom, pobudnik in sponzor internega inovacijskega centra Halcom Studio)), Borut Čampelj ((Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport)), Iztok Lesjak ((direktor Tehnološkega parka Ljubljana, pobudnik in predsednik Združenja tehnoloških parkov, poslovnih inkubatorjev in tehnoloških centrov Slovenije, višji predavatelj na Univerzi v Novi Gorici, Poslovno tehniška fakulteta, član projektne skupine Ljubljanskega stičišča inovativnosti, pobudnik in nosilec nacionalne Iniciative Start:up Slovenija)) in Borut Rismal ((sustanovitelj in direktor družb Založba Pasadena in CHS, partner v Skladu Silicijevih vrtičkov, podjetniški mentor)).

Vsako podjetje dobi določen čas, da morebitnim investitorjem predstavi svojo poslovno idejo in jih prepriča, da bi vanjo vlagali. Pičem (tj. predstavitvam), ki so običajno dolgi 1, 3 ali 5 minut, sledijo vprašanja komisije in nato končni odgovor o morebitni investiciji. To ni mačji kašelj in tremo sem imela tudi jaz, čeprav sem vedela, da bo predstavitev naše ideje imela Bojana.

Ker smo si izbrali srednje dolge piče, je Matejeva ura zvonila vsake 3 minute in popolnoma presenetila že prvo skupino. Njena vodja je v tako kratkem času uspela komisiji predstaviti le približno polovico poslovne ideje. Mislim, da smo se v tistem trenutku vsi naučili, da ni heca, zato so bile ostale predstavitve bolj strnjene.

Po koncu pičanj se je komisija umaknila in seštela točke. Pred razglasitvijo so nam Bešter, Čadež in Lesjak povedali, da so navdušeni nad našimi idejami in delom ter veseli, da nas vidijo. Spodbudili so nas naj tudi sami mlade čim bolj spodbujamo k podjetništvu.

Sledila je razglasitev in naša ekipa (Bojana Dragoš, prof. angleščine, Polona Maček, učiteljica ekonomskih predmetov in Katarina Alič Čretnik, prof. ruščine) se je uvrstila na prav dobro 2. mesto. Juhu in bravo, naše! 😉

prvi slovenski start up vikend za učitelje

Ponosna izodjetnica Katarina.

Dan se je sklenil s čestitkami, skupinskim fotografiranjem izodjetnikov in izodjetnic ter klepetom ob zadnji večerji. Nato pa vsak v svoj svet, predajat znanje naprej in navduševat ljudi za podjetništvo.

Kdo je pravzaprav izodjetnik oz. izodjetnica?

To je tisti, ki si skozi izobraževanje otrok in mladine prizadeva, da bi svoje učence spodbujal k podjetniškemu razmišljanju. K temu, da bi znali odkriti problem, ki ga je vredno rešiti, nato bi se potrudili, da ga čim bolj kakovostno rešijo. Njihovo plačilo pa ni nujno denar. Lahko je tudi zadovoljstvo in motivacija za nadaljnje projekte.

Kljub temu, da ne delam v osnovni ali srednji šoli in verjetno tudi nikoli ne bom, vseeno lahko spodbujam tiste, ki jih srečujem, da naredijo nekaj več. Za začetek bom novo znanje poskušala prenesti na lastno podjetniško delovanje in v vzgojo najinih sinov. Prepričana sem, da bom s posredovanjem različnih znanj, idej in možnosti za odkrivanje in reševanje problemov fantoma dala NAJVEČ.

Zato, dragi moji, če imate priložnost udeležbe na podjetniškem vikendu, je nikar ne izpustite iz rok! V vsakem primeru vam bo koristila.