Današnji razviti svet nas je pošteno zasužnjil. Smo sužnji avtomobilov, sužnji hiš in stanovanj oz. bank, sužnji takšnih in drugačnih položnic. Če grem še malo dlje, mogoče že bolj na področje filozofiranja, smo v resnici tudi sužnji materialnih dobrin, za katere nam ves čas prigovarjajo, da je življenje z njimi boljše. Sicer je pa vse tako poceni. Zakaj ne bi imel tvoj otrok plastične kosilnice, če stane samo 5 €, njemu pa so tako zelo všeč kosilnice … Ni važno, če bo aktualna samo kakšen dan po nakupu ali to, kaj vse s seboj prinese izdelava takšnih reči. Takšna je pač realnost.
Ampak trenutno me bolj kot to, kje za vraga vzeti za položnice, kredite in druge materialne stvari ali hrano, zanima nekaj drugega.
Kako nizko/daleč želim iti? Kako težko vprego zmorem ali bolje hočem vleči?
Zanima me, ali sem se pripravljena zaradi položnic, kreditov, poceni plastike in majčk še bolj zasužnjiti? Sem pripravljena za svoje delo prejemati mizerno plačilo? Samo zato, da bom imela malo boljšo vest in občutek, da sem nekaj naredila, v resnici pa ne bom imela prav nič več, kot če bi delo zavrnila. Kje so moje meje? Koliko cenim svoje znanje in delo? In do kam so nas pripravljeni izkoristiti tisti, ki želijo, da zanje opravimo delo?
S težkim srcem in nemirno vestjo sem rekla: “Ne.”
Prosili so me, naj razmislim, za kakšno ceno bi izvedla jezikovni tečaj in naj pripravim ponudbo. Oceniti svoje znanje in delo je za mene ena najtežjih stvari, ki jo moram početi kot samostojna podjetnica. Še toliko težje mi je, ker je moje delo vezano na znanje jezikov in pripravo vsebin za splet. Učinek mojega dela je težko izmeriti in redko kdo ve, da za izvedbo ene ure tečaja ruščine ali slovenščine ali za to, da spišem besedilo, ki bo ustrezalo spletni strani določenega podjetja (njihovi Facebook strani ali pa njihovim e-novicam) in bo vsebovalo tudi cukrčke za boljšo spletno optimizacijo (SEO), porabim nekaj ur priprav ali raziskovanja in spoznavanja dejavnosti naročnika. Tega nihče ne vidi. Na koncu vsi vidijo samo besedilo. Pisanje besedil je pa tako ali tako nekaj, kar vsi znamo. Je res? Ne, ni.
Tako sem razmislila, pripravila ponudbo in jo odposlala. To je bila izhodiščna točka za pogajanja. Po prejeti ponudbi me je naročnik obvestil, da mi več kot 50 odstotkov cene, ki sem jo ponudila za izvedbo ene ure, ne more dati. Za potne stroške pa tudi redko komu plača. Vzela sem si še en dan za razmislek in bolj ko sem razmišljala, bolj sem bila prepričana, da ponujenega plačila enostavno ne morem sprejeti. Če ga sprejmem, bom plačana 1 ali 2 € na uro. Poleg ure s tečajniki sem, seveda, predvidela tudi približno število ur, ki jih bom porabila za priprave. Tudi to je delo. Če odštejem še strošek bencina, bi delala dobesedno za drobiž.
S težkim srcem, cmokom v grlu, iskanjem pravih besed in intonacije, sem pritisnila slušalko na telefonu in povedala tako kot je. Da se mi za manj, kot sem ponudila, enostavno ne splača delati. Naročnik se mi je lepo zahvalil za razmislek in iskrenost, ampak, žal, tudi oni ne morejo dati več od ponujenega.
Svoje znanje in delo moramo znati ceniti
Ko sem prekinila zvezo, so me prevevali čudni občutki. Po eni strani sem se počutila izbirčno in krivo pred sabo in svojo družino, a nekje globoko v sebi sem vedela, da sem naredila prav. Izognila sem se stresu, ki bi mi ga povzročal občutek nezadovoljstva, saj sem prepričana, da bi se prej ali slej pojavil, če bi delo sprejela.
Vendar dejstvo, da sem si postavila ceno in tako rekla ne, ne pomeni, da stvari ne morem početi. Pogledati in prijeti jih moram le z druge strani. Sicer to spet pomeni veliko (prostovoljnega) dela, ampak svoboda še nikoli ni bila poceni, ali kako že pravijo. Poleg tega sem do zdaj že z več strani dobila potrditve, da je moje delo dobro, zato je skrajni čas, da se začnem ceniti tudi sama. Ne precenjevati, ampak ceniti.
Oh, ja … Še veliko se bom morala in se želim naučiti, tudi to, da včasih na dolgi rok manj boli, če rečem “ne”, kot “ja”.
Se popolnoma strinjam s tabo – reči ne, še posebej, ko delo res potrebuješ (kdo pa ga ne?), je zelo zelo težko in hvala bogu, da kdo zna tudi to, ker drugače postaneš prostovoljni suženj, ker v bistvu sam to ‘izbereš’. Če je tvoje delo cenjeno, imaš pravico in dolžnost, da se ceniš tudi sama 😉 Tisti, ki pa dela ne cenijo, jim je pa vseeno, kako bo delo opravljeno in jim je pomembna samo cena.
Marijana, se popolnoma strinjam s tabo. Saj sama veš kako je. Konec koncev sta obe situaciji – izbrati drobiž, ali reči ne – enako slabi. Tako glede financ, kot glede psihičnega počutja, ampak v življenju pač moramo sprejemati odločitve, se soočiti z njihovimi posledicami, jih sprejeti in se iz njih tudi kaj naučiti. Na koncu se moramo tako ali tako vsi boriti, ker garancij danes ni. Tudi pogodba za nedoločen čas ni več, kar je bila …
Ampak bomo že! 🙂
Vse dobro ti želim in upam, da se po stotih letih, ki so minila od najinega zadnjega srečanja, kmalu spet kaj vidiva. Mogoče kakšen novembrski torek, ko grem na začetno usposabljanje za učenje slovenščine kot tujega jezika. Se ti javim. 😉
Vsi tisti, ki sprejemajo delo za drobiž, tudi soodločajo o honorarjih, ki se bodo ponujali njihovim kolegom … če se torej ne strinjaš z dampingom, si vsaj malo zabremzala splošno upadanje cen v svoji panogi. In tudi če nisi: delovati v tem smislu ni nesmiselno, tudi iz principa ne.
Na začetku svojega freelancerstva sem tudi delala za manj denarja kot zdaj, ker so na mojem področju izkušnje res veliko vredne. Vendar sem na spletu našla tudi podatek, pod katero ceno ne smem iti in sem se tega držala. Pozneje sem dvignila cene tudi starim strankam in kdor noče, pač noče – bom pa našla druge naročnike. Vsekakor priporočam, da razmisliš o ceni, pod katero ne greš, in se tega držiš.
Dobro vprašanje je tudi, ali se v Sloveniji da živeti od poučevanja tujih jezikov oziroma kje je treba učiti, da se da (v mojih časih se je dalo, sem pa poleg jezikovnih šol učila tudi tečaje s študenti za manj dnarja, ker so vedoželjni tečajniki in je delo užitek). V Nemčiji sem najprej poskusila z delavskimi univerzami, pa so mi lepo razložili, da se od tega ne da živeti 🙂
Prevajanje? Tisto tehnično, ko investiraš v prevajalsko programsko opremo (t.i. CAT-Tools so precej fajn), se jo naučiš uporabljati in najprej prevajaš navodila za uporabo, korespondenco itd.? Seveda, če je ruščina potrebna – ne vem, zakaj ne bi bila.
Hvala za deljenje lastnih izkušenj, Alcessa.
In oprosti za pozen komentar. 😉
Sicer ne vem, če ti to v tem trenutku kaj pomaga, ampak te povsem razumem. Mislim, da je večina s.p.-jev soočenih s tem. Tudi sama sem bila na tej točki in sem več mesecev podnaslavljala za naročnika, ki je plačeval s trimesečnim zamikom, zmanjševal plačilo … Dokler nisem po treh mesecih ugotovila, da mi ves ta položaj jemlje toliko energije, da mi je potem zmanjka za kaj bolj pametnega oz. za življenje nasploh. To je bila moja največja lekcija. Tu in tam sem še kdaj sprejela kakšno manjše naročilo za mizerno ceno, ampak potem sem pa le dokončno spoznala, da se ne splača. Že zato ne, ker sem potem tako slabe volje, ko se počutim izkoriščano, da traja nekaj dni, da pridem k sebi. Skratka, ko sem nehala sprejemati podcenjena naročila, sem s tem naredil prostor bolšim naročnikom (ki so prav zares prišli). Držim pesti, da tudi di tebe čimprej najdejo pot 🙂
Barbara, hvala tudi za tvoje izkušnje. Verjamem, da je najtežje na začetku, preden ne najdeš različnih virov zaslužka pri podjetjih, ki imajo denar in so redni plačniki. enkrat se bo že odprlo. Do takrat se bom pa še naprej kobacala in poskušala vstajati dokler nekega dne ne shodim. 😉
Vse dobro!
P.S. Povezava do tvoje spletne strani ne dela … imaš mogoče namesto .si .com? Sporoči, da popravim. Naj se te vidi! 🙂