Ko sem bila še otrok, sem imela veliko knjig, a ne spomnim se prav dobro, koliko smo jih brali skupaj s starši. Mislim pa, da je bolj pomembno to, da sem imela knjige rada in se mi ni zdelo nič nenavadnega, če sem si sama vzela knjigo, se usedla v kot in ob opazovanju ilustracij pripovedovala svojo zgodbo.
Pravljice sem, mogoče ravno zaradi svoje v otroških letih pridobljene ljubezni do knjig/slikanic, ponovno odkrila, ko sem si sama izbrala temo za diplomo na rusistiki. Moj mentor, prof. Miha Javornik, je takoj, ko sem mu predstavila koncept diplome, temo potrdil in na koncu je nastalo diplomsko delo Vpliv ruskih folklornih pravljic na pravljice Aleksandra Sergejeviča Puškina. K pravljicam, sicer nekoliko drugačnim, sem se vrnila tudi v temi za sinološko diplomo (Ai Weiwei 艾未未 – umetniško-aktivistična projekta Fairytale in So Sorry kot kritika kitajske politične oblasti). Potem so pravljice spet izginile iz mojega sveta in se znova vrnile, ko sem postala mama.
Ko sem kot mama začela brati in kasneje tudi pripovedovati pravljice svojima sinovoma, sem ugotovila, da je to nekaj, kar počnem zelo rada. Zdi se mi, da lahko spet najdem otroka v sebi, saj mi je “dovoljeno” da s čim bolj nazornimi ponazoritvami pripovedujem zgodbo. Zato mogoče za odrasli svet kdaj izpadem popolnoma otročja. Ampak to me sploh ne moti. Iskren otroški smeh ob tem, ko se vržem po tleh, ker ne moremo izruvati gromozanske repe dokler nam na pomoč ne priskoči drobna miška, je zame največja nagrada.
Pravljice/zgodbe so tako za otroke kot tudi starše/odrasle blagodejne in koristne iz več razlogov:
- Otroci se ob njih umirijo na čisto drugačen način, kot s polurnim gledanjem risank. Če hočemo, se ob pripovedovanju na prav poseben način umirimo tudi starši oz. odrasli.
- Dajo nam odlično izhodišče za pogovor z otrokom in vpogled v njegov svet.
- Zaradi njih se med nami spletejo neke posebne vezi.
- Ob dobrih zgodbah vsi bogatimo svoj besedni zaklad.
- Otroci se lahko sami naučijo pripovedovati zgodbe. S kombiniranjem ilustracij in znane zgodbe lahko nastanejo nove in nove zgodbe.
- Če morajo pravljico/zgodbo poslušati do konca, preden lahko začnejo govoriti, ali spraševati, jih tako učimo tudi večje zbranosti in vztrajnosti.
- S pomočjo pravljic/zgodb otrokom privzgajamo vrednote in jim povemo, da obstajajo tudi drugačne kulture, ki jih je treba spoštovati.
- Pravljice so odlične tudi za učenje tujih jezikov.
- In tako dalje. In tako naprej, da o vseh koristih s povsem znanstvenih vidikov sploh ne govorimo. Če vas zanima več, vprašajte g. Googla. 🙂
Prav posebna izkušnja zame je pripovedovanje pravljic skupini otrok. Z javnim pripovedovanjem sem se prvič srečala v okviru Božičnega bazarja 2014 v Mozirju. Prvi dan je bila na vrsti ruska pravljica Repa (Репка), drugi dan pa smo se spoznali s Sneguročko.
Splet različnih okoliščin in simpatija do pravljic so hoteli, da se zdaj z ruskimi pravljicami odpravljam v knjižnice. Ruska pravljična urica s Katarino bo poskrbela, da se bomo zabavali vsi. Upam, da še najbolj otroci. Z njo jim želim približati kakšno posebnost iz ruskega sveta in jih s pomočjo dejavnosti, ki sledijo pravljici, naučiti kakšno uporabno rusko besedo ali besedno zvezo. Na neki način se bomo igrali tečaj ruščine za otroke.
Če bi me radi ujeli, pokukajte na posebno Kandelino stran Ruska pravljična urica, kjer so objavljeni kraji in datumi, kamor pridem z ruskimi pravljicami. Tam je tudi možnost za povabilo, da ruski pravljični svet prinesem še k vam. 😉
